Hardly Art, 2014

Protomartyr so mlada štiričlanska zasedba, ki prihaja iz delavskega Detroita, mesta, kjer je mali kriminal tako razširjen kot poceni bari, v katerih igrajo bendi za simbolično plačilo pred maloštevilno publiko. Taka klima ugaja skupinam, saj so najemnine za vadbene prostore poceni, koncerti se vrstijo na redni bazi, tako da bendi pridno nabirajo svojo kilometrino. Delavsko mesto ni  bilo nikoli svetleče, so pa njegove ulice prestavljale gojišče za raznolike skupine, omenimo MC5 ali The Stooges, ali pa kasnejšo generacijo garažnih bendov tipa The Gories. No, avtomobilska industrija je propadla, tako da je Detroit postal še bolj neperspektiven, a obenem ohranja zavetje mladim skupinam. Okoli leta 2008 je vzniknila garažno lo-fi skupina Tyvek, ki izdaja albume pri založbah, kot sta Stiltbreeze ali In the Red. In ravno ta zasedba je bila skupna točka za Grega Aheeja in Joeja Caseyja, saj sta oba poznala ta bend in bila nad njim navdušena. Kmalu je padla ideja o skupnem preigravanju, ki sta se mu pridružila še basist Scott Davidson in bobnar Alex Leonard, s katerima je bil Greg Ahee v zasedbi Butt Babies. Po prvih skupnih igranjih se je od skupine umaknil Kevin Boyer, saj je bil preveč zaseden s svojo matično zasedbo Tyvek. Preostali člani pa so zasnovali skupino Protomartyr, v kateri je mesto vokalista zasedel Joe Casey, ki mu delovanje v bendu predstavlja kreativni odmik od sicer dolgočasne in neperspektivne službe vratarja v lokalnem teatru.

V letu 2012 so Protomartyr posneli svoj studijski prvenec z naslovom No Passion All Technique, posnet v zgolj dveh dneh in izdan pri lokalni založbi Urinal Cake. Ti posnetki so predstavili mladi bend z močnim punkovskim nabojem, ostrimi robovi ter globokim vokalom Joeja Caseyja. A njihov prvenec se je članom benda zdel preveč surov, z zvokom, kjer prednjačijo vokali in kitare, medtem ko sta bas in boben porazgubljena v nerazločnem hrupu. Zato so si za svoj naslednji album vzeli dodaten dan snemanja, šli v pravi studio in za založbo Hardly Art, ki je pod okriljem Sub Pop, posneli ploščo z naslovom Under Color of Official Right.

Rezultat tega je mnogo bolj očiščen, jasen in definiran zvok, ki pa ni slišati sterilno zaradi produkcijskih trikov. Protomartyr so namreč skozi celotno drugo ploščo slišati zelo organsko in globoko, veliko prostora ustvarjata ravno boben in bas, inštrumenta, ki sta na prvem albumu ostala preslišana. Ta čistejši in bolj definiran zvok jih postavlja v bolj široko glasbeno podobo, znotraj katere pesmi z lahkoto dosegajo raznolike karakterje. Tako na albumu Under Color of Official Right slišimo igrivost kot pri pesmi Ain't So Simple, a po drugi strani nam postreže z brezkompromisno brzino kot na primer pri Son of Dis ter Want Remover. Čeprav Protomartyr nudijo širok spekter glasbenega izrazja, bi se jih lahko stlačilo pod etiketo post-punka, spomnijo tako na ameriške Pere Ubu kot tudi The Fall, še posebej izrazito v pesmi Tarpeian Rock v kombinaciji vokala Joeja Caseyja, ki je v drugem delu pesmi z močno dubovsko podlago slišati kot Mark E. Smith, spet drugje pa se prikrade spomin na Mission of Burma.

Že ob prvem posluhu je opazno, da album sestavljajo večinoma kratke pesmi, ki se zdijo tudi nadvse preproste. A znotraj njih je opazen širok spekter raznolikosti, saj ritmična inštrumenta, kot sta boben in bas, ponujata zadosti prostora, nad njiju nato vstopa kitara, ki nosi oblike igrivosti, hrupnosti ali brzine. Zvok Protomartyr se sliši, kot da razpada, a se hkrati v tej disonanci znova združuje in sili naprej. Ta zvok, ki je slišati, kot da se razkraja, pa tudi sovpada z besedili, ki niso nikoli jasno definirana, a v svojih simbolnih sporočilih nagovarjajo temačnejše tematike, kot so prevare, izsiljevanje, nasilje. To se pokaže tudi v pesmi Scum, Rise!, ki opisuje maščevanje zapostavljenega otroka njegovemu očetu. 

Protomartyr so na svojem drugem albumu očistili in definirali zvok ter iz njega iztisnili mnogo raznolikega karakterja. Ob tem pa njihova izrazna moč ne trpi, ravno nasprotno, še toliko bolj se je ojačala. Kratke in preproste pesmi kljub temačnejšemu podtonu nosijo nadvse svežo in igrivo podobo. Ob tem so slišati povezano z glasbeno zgodovino, obenem pa imajo močan avtorski naboj. Under Color of Official Right je album, ki se že ob prvem posluhu usede v uho, a kar je lepše, je to, da se po vnovičnih poslušanjih njegova veličina še toliko bolj ojača.