Naive, 2013

Na novem, filmskem albumu Zoom mojster Taha poroči kralja rokenrola Elvisa in četrto piramido Oum. »Ko sem prvič ugledal tvoje oči, me je udarila strela. Ljubljena, za vedno bom ob tebi, želim si vse življenje ob tebi, moja duša. Ko sem srečal tvoj pogled, sem ugledal tvoje srce – in moje se je omehčalo.« (Now or never po Rachidovo)

»Sem pomlad, sem zima, sem poletje, sem jesen. Sem bel, sem črn, sem rumen, sem rdeč, sem moder, sem sonce, sem resnica. Sem vseh barv, vseh letnih časov, sem melodija, sem otok, sem odprt, sem srečen,« poje Rachid v skladbi Ana (Jaz) ter v glasbi in besedilih črno-belega albuma s precej odtenki sivine spleta vse barve in vse letne čase. Besedila, pretežno v arabščini in nekaj v francoščini, začinjena s ščepcem angleščine, pogosto gradijo, kolikor lahko razberem, na homonimiji ali enakozvočju in na sozvočju glasov, četudi utegnejo pozvanjati v kakofonijah. Esenca ali vsaj senca besedil je objavljena v treh jezikih v spremni knjižici, vendar je marsikaj izpuščeno, denimo nazdravljanje Kurtu Cobainu, Elvisu Presleyju in Johnu Lennonu v Umetnikih ter uvodno omenjanje založnika in izvajalca, značilno za rai, v komadu Khalouni, duetu s Chebo Fadelo, ki so ga navdihnili Suicide, Joy Division, Killing Joke in burka. Stara dobra prvoborka pop raija Cheba Fadela, ki se je spomniva predvsem po odlični rai klasiki N'sel fik, ni edina gostja albuma. V priredbi Elvisove It's now or never poje Taha v duetu s francosko pevko Jeanne Added, pesem pa je bojda priredil zato, ker že Presley v njej združuje zahod in vzhod, saj je priredil italijansko O sole mio. Kakopak je šel Taha še dlje v poročanju »orienta in dezorienta«, kot pravi, in je na albumu seznanil Elvisa Presleyja in Oum Kalthoum, ki jo slišimo v (skoraj) naslovni Zoom sur Oum, in sicer vzorce klasike Enta omri. Precej prisoten, pravzaprav ne več gost, temveč redni član zasedbe, tudi na koncertih, je Mick Jones iz davnih The Clash: v več skladbah igra kitaro in prispeva spremljevalne glasove ter pripeva v duetu v skladbah Algerian Tango in Voila voila. Skladba Voila voila, Rachidova priredba samega sebe z drugega samostojnega albuma Rachid Taha iz leta 1993, ima še eno novo različico za video in singel, v kateri se zvezdniških gostov kar tare: oblikovalka Agnes B., Femi Kuti, rockerja Rodolphe Burger in Christian Olivier, igralec in nogometaš Eric Cantona, rapper Oxmo Puccini, pevka Rachida Brakni, igralka Sonia Rolland in seveda Mick Jones so s Taho povzdignili glas proti naraščajočemu vse glasnejšemu rasizmu v Franciji in Evropi. Rachid je priredil sebe, natančneje svojo skupino iz 80. let Carte de Sejour, tudi v skladbi Jamila, ki se je v izvirniku imenovala Zoubida, pripoveduje pa o dekletu, ki si je zaradi dogovorjene poroke vzelo življenje. Skratka, desetletja minevajo, težave ostajajo.

Rachidov prepoznavni ekspresivni rockovski glas je šel v klas okoli leta 2000 in avtorske mojstrovine Made in Medina v rasta barvah, od drugega Diwana iz leta 2006 (v Rachidovi nekdaj pogosti modrini) se počasi, a nezadržno osipa, kakor je bilo zaznati že na kričeče rožnati osmi samostojni studijski plošči Bonjour iz leta 2009, na novem, devetem albumu Zoom pa so vokalni okruški že precej očitni. Morda bi bili manj opazni, če bi ploščo produciral Rachidov stari prijatelj Steve Hillage, ki res zna poudariti in tudi razmnožiti ter plastiti sočna, mikavna, čutna zrna Tahovega vokala ter zakriti nekaj plev, morda bi znal najti tudi nove, žlahtno postarane odtenke, ki jih pravzaprav ne manjka, le v prvem, velikem planu niso, povečava pa včasih zajame tudi kako pleve. A vendar je morda celo bolje tako, saj se zvočna podoba vsekakor bolj približa koncertni – in Rachid je na koncertih venomer najboljši, tudi in zlasti takrat, ko ga scena prevzame in odnese v trans; mimogrede, po zdaj znanih podatkih bo z novim repertoarjem, v katerem zagotovo ne manjka starih hitov, nam najbližje nastopil v Budimpešti na Szigetu, v nekem nedavnem intervjuju pa je izjavil, da bi najraje igral kar pri ljudeh doma – če ga kdo povabi k sebi domov v bližnjo okolico Radia Študent, se priporočam.

Album Zoom je bil posnet v pariškem predmestju Lilas, v francoskih studiih Zarma ter v britanskih studiih Real World ter Helium, produciral ga je znani angleški producent in kitarist Justin Adams, ki je odigral tudi večino kitar na plošči, z Rachidom pa ga je pred leti seznanil Robert Plant. Rachid Taha je po šestindvajsetih letih zapustil multinacionalko Barclay in odšel k neodvisni založbi Naive. Med glasbeniki ob že omenjenih najdemo tudi zvestega odličnega mandolutnjista Hakima Hamadoucha, sicer pa je zasedba sveža, dokaj znamenita (med drugim Billy Fuller in Amar Chaoui) in verjetno zgolj studijska, resda pa so tudi na odru ob Rachidu pogosto sveži obrazi, saj glasbeniki povečini zdržijo le nekaj let divjega koncertnega tempa.