Pannonica, 2014

Samo naključje je hotelo, da se ime Arcadia, nekdanje središče newyorške boemske umetniške kulture, v katere del nas bo prihodnji teden s svojim nastopom v Kinu Šiška popeljal William Basinski, pojavi tudi na naslovnici tokrat obravnavane Brooklynčanke Caroline Polachek, ki je prvencu novonastalega solističnega projekta Ramona Lisa nadela to ime. Toda kakor je nekdanja newyorška rezidenca z nastopi, razstavami in dognanji imensko in idejno ohranjala duh idealiziranega pastoralnega kraja, o katerem je svoj čas pesnil italijanski poet Jacopo Sannazaro, tudi svobodnjaško naravnana pop glasba Ramone Lise, v kateri se odstira njena prvinska izkušnja z večnim mestom, Rimom, ohranja primat brezbrižnosti in edinstvenosti. Caroline Polachek tekom enajstih skladb skozi orisovanje ljubezenskih zgodb kot naravnih prispodob oživlja svojo Arcadio.

Največji dosežek Polachkove je v glasbi s prvenca prav gotovo njena jedrnatost. Plošča, ki je bila v celoti ustvarjena na v prenosnik priključenih MIDI-konzolah ter na v njem vgrajenem mikrofonu, nosi vrsto tako razpoloženjskih, kot avtorskih diverzitet, ki jih je Caroline uspela odlično zediniti, oplajanje z MIDI-konzolami pa je v njeno glasbo pomagalo vdahniti tudi nekaj hrustljave preteklosti, omenimo samo zvočne dovtipe japonske pop elektronske šole, denimo mojstra Corneliusa v skladbi Izzit True What They Tell Me, ne da bi se zato morala predajati retro blišču.

Na Arcadii se tako srečujemo z v nekoliko temačnejšo zvočno sliko potopljenimi glasbenimi abstrakcijami, kot sta denimo Hissing Pipes at Dawn (They're Playing Our Song) ali zaključna I Love Our World, pa tudi s Carolinino ustvarjalno preteklostjo, denimo v chairliftovsko obarvani skladbi Lady's Got Gills, ali s čudovitimi popovskimi prebliski, ki jih prinaša nedvomno najbolj dostopna in izrazita skladba na plošči, Dominic, pogosto pa kar nekje vmes, denimo v naslovni skladbi Arcadia, v katero se stapljajo vsi izrazni zametki.

Varljiv občutek vsemogočnosti, s katerim se je v podobno zasnovanih projektih opekel že mnogokateri glasbenik, bi tudi iz Arcadie lahko prav gotovo ustvaril nepovezano blodnjo, a je bila Caroline pri svojem, četudi ne popolnem, zvočnem idealiziranju dovolj dovzetna, da je plošči dodala narativno vez ter jo v ključnih trenutkih povezala z leitmotivi, ki tudi v najbolj kompleksno zastavljenih delih plošče pomagajo ohranjati domačnost. S tem pa ne samo, da ni izgubila svoje svobodnjaške drže, ki že v samem izraznem konceptu izvira iz pretapljanja občutij, uspela je ustvariti tudi povsem dojemljiv zvočni svet, kar tudi ni kar tako.