PAN, 2013

Recenzijo današnje super neobičajno divje in totalno frajerske plošče začenjamo s pomislekom glede trendov recenziranja muzike v teh dneh. Z vprašanjem: zakaj se je danes tako daleč in široko razraslo pisanje o glasbi, dojeto kot domišljijski spis, kot gol „creative writing“, v nekem najboljšem možnem primeru podoben impresionistični prozi ali kar downright „fantasy“ sci-fi kratkim zgodbam. No, tako je vsaj v tistih pasažah tekstov, ki niso faktografske. Mnogi pisci o glasbi danes že ob vsaki najobičajnejši teksturno perkusivni premeni zvoka razmišljajo o viharjih ali vsaj vrtincih, ob vsakem nekoliko drugačnem zvoku ali nevsakdanji dinamiki pa jim po tem vzorcu ne preostane drugega kot nek imaginaren tuj planet, poln nerazložljivih, tujih in žolčno pretresljivih zvokov s celo vrsto nepredvidenih in popolnoma novih lastnosti. Kako recimo brbota žveplen ocean ali s kakšnim ropotom se kotalijo skale ob trikrat močnejšem gravitacijskem privlaku in bistveno gostejši atmosferi, kot je zemljina ... No, ja ... Morda gre ta primera k mislim ciljanih piscev predaleč. Kajti prepričan sem, da večina teh ljubiteljev glasbe v resnici ne razmišlja tako. Te primere so pač literarna orodja pisanja, način privlačnega posredovanja svojih vtisov o slišanem. Ko slišimo nek z distorzijo in filtri zamazan oscilatorski vzorec, ta na nas seveda nima nujnega neposrednega učinka vizualne ali drugačne reprezentacije nekega naravnega pojava … Vendar pa se bom ob potrebi po besedi kaj kmalu zatekel k takim primeram, posebno takrat, ko tako pisanje velja za dobro pisanje.

Tako je namreč prevladujoče pisanje o plošči današnje Tolpe Bumov o plošči avtorja Rashada Beckerja, katere naslov se glasi: Traditional Music Of Notional Species vol. I. Zdi se, kot da naslov plošče avtorje divjih domišljijskih pasaž večine na spletu dostopnih recenzij buri še dalje v besedni delirij opisovanja potencialnih reprezentacij zvoka. Pomembno je, da literarno domišljijska primera zvoka ne opisuje, temveč opisuje avtorjevo naknadno asociacijo. Kajti „notional“, kot ga uporabi Becker, torej pridevnik, ki opisuje nekaj, kar obstoji le v teoriji ali v domišljiji – ta pridevnik je po mojem mnenju tu postavljen ravno kot opozorilo k ne-reprezentativni glasbi. Glasbi, ki ničesar ne izraža, razen seveda aktualiziranega potenciala estetskih/zvočnih  preferenc ter tehničnih pogojev svojega avtorja.  

Ravno ta gola aktualizacija je torej tisto, kar bi ob Traditional Music Of Notional Species vol. I poslušalec moral obdržati pred očmi. Ne vpričo določenega zvočnega imperativa, pač pa zavoljo identitete samega avtorja. Rashad Becker je ime, ob katerega ste ljubitelji sodobnih pustolovskih muzik preprosto morali trčiti. Becker je namreč najbolj profilirani in iskani član ekipe berlinskega mastering studia Dubplates and Mastering. Tako ime avtorja današnje Tolpe kot ime njegovega delodajalca  krasita pomembne izdaje mnogih prvakov zadnjega daljšega obdobja, torej jih ne le spremljata, temveč jim garantirata dodano vrednost. Zato bi potencialno moč Beckerjevega glasbenega outputa morali najprej in predvsem iskati v njegovi občutljivosti na frekvenčni spekter in v njegovem ozaveščenju vseh mikro-detajlov zvoka in njegove funkcionalnosti ter naknadni vpeljavi v glasbeno narativo. 

Ob njegovem šele debitantskem albumu za vedno močnejšo založbo PAN prav to postane jasno še bolj, kot bi lahko bilo predvideno. Becker v moč svoje produkcije vpelje ravno zvok kot svojo okoliščino. Pusti mu dihati, s čimer pokaže globoko razumevanje njegovega delovanja v dinamičnem spektru. V fokusu glasbenega dogajanja so - recimo temu - organske lastnosti elektronskih zvočnosti: mikro detajl vstopa zvoka - tako imenovanih „transientov“; izkoristek potenciala čistosti izjemno nizkih frekvenc; frekvenčni spekter v vsej svoji celovitosti in dinamičnem potencialu. Rezultat so zelo samosvoje vijugane zvočne poti, v večini podrejene linearni logiki razvoja, torej nizanju posamičnih dogodkov, redkeje pa se Becker spusti tudi v horizontalno grajenje, s tistim kar ostane repeticije, ko ji odšteješ vso ritmično vzročnost.

Zvočni svet Rashada Beckerja pisce močno spodbuja k izvenzemeljskim primeram ravno zato, ker končno izkoristi potencial sveta elektronske produkcije v detajl dejansko organskega zvoka in s tem pokaže na popolno nesmiselnost delitve sintetičnega/organskega. Becker s svojim darom prisluha predstavi svet elektronskega ali elektro-akustičnega zvoka, ki ga v globini podrobnosti ni več mogoče razlikovati od okoljskega neposredovanega zvoka mesta, gradbišča ali pašnika ... Prav zato je primerjava z nekim izvenzemeljskim dogajanjem tako nesmiselna. Ker je glasbeni svet Rashada Beckerja še kako zemeljski, še kako prizemljen. Za cel svet bolj kot glasba, ki v prenagljeni asociaciji  prenaša hitreje dostopne površinske občutke – takšne, kakršne ob glasbi največkrat pričakujete. Površinsko asociativno mišljenje Beckerjevi produkciji dela krivico.

Zaključimo pa naj z Rashadovovim odnosom do prezentacije glasbe in do kluba. Avtor z izdajo pri PAN namreč posega v živo dogajanje širjenja perspektive kluba in percepcije glasbe kot socialnega prostora. Zato vprašanje. Ali je glasba, ki jo bomo poslušali danes, družabna? Ali je primerna družabnemu okolju? V svojih zvočnih potencialih namreč nedvomno je namenjena klubskemu okolju, ki pa iz različnih razlogov glasbo kot zvok  prej pohablja, kot zares gosti. Becker nekje izreče: „Mislim, da če bi bila glasba danes bolj podobna tisti izpred dveh desetletij, torej še vedno bolj izdelana v smislu narativne dinamike; potem bi že samo to bolj izobraževalo ljudi glede poslušanja v splošnem. In to pravzaprav običajnega vsakdanjega poslušanja, ne nujno glasbenega poslušanja." Spomnimo se le še prelomnega PANovega showcasea v Berlinu v začetku letošnjega leta. O nastopu, ki ga je tisti večer izvedel Florian Hecker (pogosta in logična primerjava Beckerjevi izraznosti) sem za Radio Študent zapisal: Hecker je na novo osmislil igro prostora ... razprl družabni element dogodka. Ljudje so se kar naenkrat pozorno gledali v oči. Postopali so naokoli, poslušali, debatirali."