Moonlee Records, 2016

Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo težko pričakovano novo ploščo slovenski sceni že zelo dobro poznane srbske trojice Repetitor. Zopet smo na novi album, naslednika odličnega Dobrodošli na okean, morali čakati štiri leta. Kot bi beograjska post-punk rokenrol zasedba navdih dobivala ob olimpijskih igrah ali evropskem nogometnem prvenstvu. Album nosi naslov Gde ćeš. To je vprašanje, ki bi ga lahko zastavili tudi neumorno koncertirajočim Repetitor, saj jih je njihova obširna koncertna pot zanesla med drugim tudi že do Kitajske. Kot svoj predhodnik je tudi Gde ćeš relativno kratek. Osem komadov se zvrsti v slabe pol ure, a se na koncu ne počutimo prav nič prikrajšane.

V primerjavi z Dobrodošli na okean Gde ćeš prinaša na trenutke še trši zvok, zrelejši pristop h kompoziciji in več atonalnih vložkov Borisa na kitari. Produkcija je bolj surova in daje občutek, da bi prav lahko bil album posnet tudi na kakem izmed njihovih koncertov. Tudi igranje kitare ni perfektno. Lahko bi ga oklicali tudi za površno, a mu prav to da svoj čar. Pri rokenrolu pač ne gre za perfekcijo igranja, temveč za energijo, ki jo glasba prenese na poslušalca. Vsakdo, ki je že imel priložnost Repetitor videti v živo, si lahko ob takem igranju kitare predstavlja Borisa, kako se s celim telesom predaja kitari, najsi bo to na odru, pod njim ali pa kar leže.

Gde ćeš se začne z drugim singlom Suženi snovi, ki so ga kot napoved albuma izdali pred kakšnim tednom. Najprej zaslišimo bobne, nato se vključi bas. Milena in Ana-Marija v glasbenem smislu igrata za Repetitor zelo značilne minimalistične fraze, nato pa se jima priključi Boris z malo bolj razigrano kitaro, ki v tem primeru ne igra iste linije kot bas. Nadaljujejo z naslovno pesmijo Gde ćeš. Začne se bolj eksplozivno, petje pa Boris prepusti ženskemu delu zasedbe. Proti koncu se komad resno razbesni v agresivno sodobno novovalovsko razbijanje, sorodno britanskim Yak.

Zdi se, da družbeno aktualne teme na Gde ćeš niso izražene tako močno kot na Dobrodošli na okean. Ena izmed takih pesmi je morda bolj pop senzibilna kompozicija Jataci. Jatak je namreč človek, ki nudi skrivališče zločincem. Pesem se seveda lahko bere tudi kot ljubezenska. Lirski subjekt bi lahko bil, podobno kot v par drugih pesmih na tem albumu, zaljubljen nasilen nepridiprav. Komad Kralj ničega je z noise rock kitarskimi vložki tipa Future of the Left ena močnejših skladb na albumu. Dobro se obnese kontrast med visokimi in lepimi spremljevalnimi vokali ter zelo umazanim drgnjenjem kitarskih strun. Boris se tu, ko zapoje »dugo sam bio kralj nemanja ničega«, pozabava tudi z ironično besedno igro. Kralj Nemanja je bil namreč prvi srbski kralj.

Čeprav Repetitor navadno zaznamujejo kratki in udarni komadi, se na vsakem albumu znajde tudi en petminuten. Na Gde ćeš to vlogo prevzame pesem Crvena, ki jo beograjska trojica že vsaj kakšno leto predstavlja tudi na koncertih. Gre za trenutek, ko se album umiri in lahko metaforično zajamemo sapo. Crvena tematsko in vokalno vsebuje elemente srbske ljudske pesmi, in ko se vsem trem vokalom, ki pojejo unisono, z isto linijo pridruži še kitara, vse skupaj dobi že kar himničen prizvok. Komad Crvena je nekakšno zatišje pred nevihto, saj mu sledi najtrši komad, kar so jih Repetitor kdaj izdali, vikendaški RŠ hit, Ako te ikada. Zvok Borisove kitare je tukaj že skoraj metalski, riff pa s kratkimi rafali istega akorda spomni na Metallico. To je seveda mišljeno v najboljšem možnem smislu. Tudi produkcija je na Ako te ikada zelo garažna. Prav tukaj in na naslednjem komadu, prvem singlu Beskraj, se spet pojavi prej omenjeni lirski subjekt nepridiprava, hollywoodskega bad boya, ki pravi: »Ako te ikada vidim sa nekim (...) odmah ću odmah na njega da krenem« in »Zakopat ćemo tvog dećka u pustinji (...) opljačkaćemo prvu pumpu i krenuti u beskraj«. Za pesem Beskraj so posneli tudi odličen videospot. Gde ćeš se zaključi s komadom Ekspedicija, narejenem po klasičnem Repetitor ključu, ki spet zelo dobro deluje.

Gde ćeš je kot tretji studijski album trojice Repetitor upravičil pričakovanja. Morda na njem ni najti toliko hitov kot na prejšnji izdaji, je pa prinesel v njihovo glasbo določeno zrelost in manj zaletavosti. In pri Repetitor vemo - to, kar slišimo na albumu, bo v živo zvenelo še enkrat boljše. O tem se lahko prepričate že jutri, ko bodo z Nikki Louder nastopili v veliki dvorani Kina Šiška. Zgodilo se je, da se srbska reprezentanca, odkar Repetitor izdajajo albume, ni uspela uvrstiti na evropsko prvenstvo v nogometu. Sigurno pa bi se, če bi to obstajalo, Repetitor letos uvrstili na evropsko prvenstvo v rokenrolu.