Morr Music, 2017

Sodobna islandska alter scena nam ponuja glasbene aranžmaje, ki stremijo k skrivnostni, a obenem precej sugestivni avdiovizualizaciji pokrajin. Poleg izjemnih Sigur Rós, Árstíðir, Low Roar in Ólafur Arnalds v multiinstrumentalne pejsaže pronica še en mil in lahkoten glasek tridesetletne islandske kantavorice Sóley, ki je svojo glasbeno poslanstvo začrtala na sedalu pred klavirjem. Preden se je v letu 2010 podala na svojo lastno ustvarjalno pot, je izkušnje kopičila kot stranska vokalistka v kultni islandski zasedbi Seabear. Odtlej je pri neodvisni nemški založbi Morr Music izdala plošči We Sink in Ask the Deep, na katerih se poslušalec prebija skozi ilustrativno uprizarjanje razkroja. Slednje je tematika, ki jo je redno vpletala v brneče in nemirne kompozicije, znotraj katerih je diskrepanco tvorila prav z nežnimi klavirskimi utrinki in dekliškim glasom.

Odkar je izdala svoj zadnji album Ask the Deep, se je soočila z večjimi življenjskimi spremembami, med katerimi je tudi materinstvo. Mrmra se, da je morda zato spremenila svoj pogled na svet, saj se je eksistencialna mrakobnost v njeni glasbi sprevrnila v mističen, veder in neskončen odmev, ki ga na novi plošči Endless Summer opremljajo žlahtna godala. Igrivo sprehajanje po klavirskih tipkah bistro izrisuje prebujajočo se pomlad, ki je bila osrednji navdih plošče. V skladbah sanjavo potuje po neskončnih poljih, ki se (ne)skladno z vsebino obarvajo v odtenke, kakršne narekujejo melodije. Prelivanj med hladnimi in ognjevitimi toni je na pretek, denimo - in še posebej - v skladbi Grow, poleg zvoka klaviatur pa se drenjajo tudi čustveno nabite vokalne harmonije.

Četudi se mestoma zdi, da skladbe na plošči težijo k izrazitemu čustvenemu odzivu, je potrebno priznati, da avtorica zelo dobro pozna mejo med čustvenim in jokavim. S slednjo se tudi poigrava in jo ob skladbah, kot so Sing Wood To Silence in Inbetween celo razvleče v povsem apatično in odtujeno smer čustvovanja. Tako skladbe ostajajo lahkotne, neobremenjene, subtilne, obenem pa tudi brezčasne in pomenljive, zaradi česar se k plošči lahko znova in znova vračamo. Z vsakim naslednjim poslušanjem se odstirajo preslišani instrumentalni dekorji in odpirajo nove interpretacije, ki se vselej nagibajo k optimizmu. Na plošči morda umanjka ravno toliko dramatičnosti, da bi odzven zvestemu poslušalcu dodobra obtičal v glavi. Med naborom osmih skladb bežno predramita Grow in Endless Summer, medtem ko preostanek ni uspel prekipeti iz omotične sanjavosti.

Na plošči Endless Summer se Sóley vsebinsko poglablja v rast, cvetenje, medtem ko nam z instrumentalno izvedbo razkrije še večjo ranljivost kot kdajkoli prej. Za razliko od albumskih predhodnic je avtorica tokrat kontrastu med pomirjujočo vsebino in srhljivimi aranžmaji posvetila izdatno mero pozornosti. V Never Cry Moon se tako srečujemo z mojstrskim zvočnim pasusom, ki nam sporoča, da varnost morda ni najbolj samoumevna pravica posameznika. Nobenega zagotovila ni, da posameznik ne more ostati skrit, ko to najbolj potrebuje. V uvodni skladbi UA klavirski utrinki v sozvočju mističnih šumov in godalnih strunanj prevzemajo vlogo plenilca, ki bo vsak trenutek zaobjel njen vilinski glasek in ga zadušil. Medtem ko njen glas deluje kot varno pribežališče, nas vzporedna instrumentalna izvedba seznanja s klavrno izkušnjo pobeglega.

Težko rečemo, da je tovrsten pristop za avtorico nekaj novega, saj se kot pesnica že od vselej spoprijema z nepredvidljivimi vsebinskimi obrati. Kar je morda sveže, je dejstvo, da kljub bridkim konicam v posamičnih skladbah plošča ne pušča morbidnega ali trpkega vtisa. Prej je prepojena z mehkobo in nežnostjo. Če je bil na albumskih predhodnicah njen glas potopljen v morbidne hrupnejše kompozicije, tokrat ostaja na površju in vzdržuje vzdušje upanja. Njen ljubek glas je poprej nekoliko potrto taval skozi kompozicije, tokrat pa se zdi bolj zrel in samozavesten. Nagajivo vokalno šviganje med instrumentalnimi detajli je mogoče razumeti prej kot ugoditev radovednosti, kot pa nemirno zapolnitev nepredvidenih tišin. Avtorica zvesto ohranja uprizarjanje zvočne podobe okolja, ki jo v danem trenutku navdihuje. Naturalističen vtis pušča predvsem širši nabor uporabljenih inštrumentov, pri čemer bendžo in flavta še posebej naslavljata razcvet, s katerim se je želela avtorica soočiti ob ustvarjanju. Zaključna istoimenska skladba z albuma nas naposled opomni na avtoričino pojmovanje slovesa, ki ga je z melodijo postavila na nasprotni pol cvetenja, vračanja in pričakovanja.

Za pristno izkustvo glasbe Sóley pa izkustvo se lahko 25. maja ustavite v Kinu Šiška, kjer nam bo od bliže predstavila svoje ideje neskončnega poletja.