Same babe: Dobri možje

Same babe: Dobri možje

Recenzija izdelka
Same babe: Dobri možje
26. 1. 2014 - 19:00

Pivec, 2013

 

Zasedba Same babe je že ob izidu prvenca »Za ljubi kruhek in njene črne črne lase« leta 2007 butnila na slovensko, pogojno rečeno kantavtorsko sceno kot zelo, zelo poseben stvor, ki se nikakor ni želel odzivati le na eno in enoznačno žanrsko ali stilno poimenovanje. Izraz zasedbe odlikujejo poudarjena skrb za domiselno uglasbljanje poetičnih besedil, žanrska razkuštranost, ubrano večglasno petje, minimalistična, a učinkovita glasbena spremljava ter izdatna raba teatrskih in kabarejskih prvin. 

Če je bila zasedba na prvem albumu osredotočena na poezijo Janeza Menarta, se je na drugem albumu »Terezijanske« izkazala z izjemnimi avtorskimi besedili, ki so praviloma duhovita in pikra, po drugi strani pa tudi izredno angažirana in sarkastična. Na nedavno izdanem tretjem albumu »Dobri možje« nadaljujejo svojo zgodbo, saj je zgradba albuma podobna drugemu albumu »Terezijanske«, a spet imamo opravka s številnimi novostmi, tako na besedilni kot glasbeni plati.

Album deluje kot dobro zrežiran glasbeni kabaret ali zvočni dokumentarec, saj komade dostikrat uvajajo kratke recitacije ali denimo nasneto ploskanje. Čeprav so na album uvrstili komade z zelo različno letnico nastanka in so nekateri nastali na koncertu ali za potrebe radijske oddaje, deluje album izjemno konsistentno. Teme pesmi se nekako od zafrkantskega začetka prelevijo v romantične in ljubezenske, nato dobimo par šusov angažiranih pesmi ter proti koncu albuma tudi eno bizarnejših stvaritev zasedbe, pesem »V kleti …/Obešena Tončka«, ki na zelo ljubek in všečen način opeva nekrofilsko ljubezen. Pesem je sicer starejšega datuma, saj sodi v repertoar punkersko-kantavtorskega Dada Banda, svojevrstne predhodnice današnje zasedbe.

Omenili smo že, da je na plošči veliko glasbenih novosti, kar je bilo že za pričakovati, saj se je zasedba okrepila. Tako v udarnem komadu »Gospodarji« Same babe tolčejo pravokrvni himnični rock, v omenjeni odi nekrofiliji pa v njenem prvem delu zagnano pičijo plesni funk, ki se odkrito spogleduje z zvokom 80. let. Drugod so »babe« bolj zveste svojemu minimalizmu, ko pesem nosi njihovo ubrano a capella petje, ali pa enostavno brenkanje na akustično kitaro.

Na albumu, ki so ga poimenovali po svoji zmagoslavni pesmi s festivala Slovenski šanson leta 2009, je tudi nekaj gostov: Maja Marovt, nekoč članica Dada Bande, zapoje »Balado o Beti »Blue« F.«, ki bi si jo lahko predstavili na kakem domačem festivalu zabavne glasbe, če le ne bi prepevala o prostituciji … Takih cvetk je na albumu še nekaj, ko vsebina in glasbena spremljava takorekoč gresta vsaka svojo pot, a se v končnem izidu taka sopostavitev zdi najbolj logična.

Kot gosta nemara lahko štejemo legendarnega buldožerja Boruta Činča, ki je, tako kot na »Terezijanskih«, spet poskrbel za jasno in odmerjeno produkcijo ter skladen potek med žanrsko včasih kar zelo različnimi obrazci. Zasedba je tudi tokrat poskrbela za par lucidnih citatov. V »Zares krvavi pesmi« je ta le na besedni ravni, ko pevec in vodja zasedbe pove »Nasvidenje v naslednji vojni«, kar je kajpak aluzija na istoimenski film Živojina Pavlovića. V razgrajaški in s pihalno godbo podprti pesmi »Franček silni« pa v refrenu slišimo melodijo stare hrvaške uspešnice »Stari Pjer« Ivice Percla.

Prav možno je, da se marsikateri poslušalec ne bo znašel v tej zmešanciji in mu bodo denimo všeč le izjemno uspele romantične pesmi, kakršna je »Zjutraj ptički prav lepo pojo«, drugemu pa le tiste zafrkantske in obešenjaške a la »Repa, korenje«. Eno pa je gotovo: težko se je spomniti še kakega benda, ki bi znal in si upal na eno samo ploščo uvrstiti in smiselno povezati tako raznorodne žanre in tematike. Same babe tako ostajajo posebnost na domači sceni, tako po slogovnem kolažu, ki ga spretno sproti sestavljajo, razdirajo in znova lepijo, kakor tudi po pronicljivem mešanju pikrih in zbadljivih komentarjev z bolj »običajno« ljubezensko tematiko. Piko na i k celotnemu vtisu pa najdemo v odličnem ovitku, ki sta ga osmislila Kamila Volčanšek in legendarni Kostja Gatnik. Ja, pa imamo še eno definicijo Samih bab: strip, ki ga je treba poslušati z odprto glavo!

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.