Harbinger Sound, 2014

Slavo Nottinghama sta do današnjih dni po svetu trosila predvsem pravičnež Robin Hood iz Sherwoodskega gozda in Forest, ki je bil paradoksalno le enkrat prvak Anglije in dvakrat Evrope. Danes se to mesto na severovzhodu Otoka ponaša še z abstraktnima punk 'jolly fuckerjema' Sleaford Mods. Jason Williamson in Andrew Fearn sta z lo-fi ventilatorji dodobra prevetrila zatohlo britansko alter sceno. Vsaka ušesa imajo svojega malarja, toda potem ko so vsi zanimivejši shoegaze bendi zamrli, kot bi jih pobrala malarija, rock alternativa pa je bila v primerjavi z Američani popolnoma brezjajčna, predvidljiva in dolgočasna, sta se zdolgočaseni otoški mulariji prikazala beastie boysa iz Sleaforda, ki se bosta zagotovo vrtela tudi v kamionetu Del Boya in Rodneyja, na eventualnem koncertu pa bo Kobilja glava polna kot šipek, kakor so razprodana vsa prizorišča, kjer se pojavita. Divide and Exit je v le nekajletnem desantu njun sicer že sedmi album, ki pa velja po našpičeno odbitem Austerity Dogs za drugega tazaresnega, predvsem na naši strani Rokavskega preliva. Dodajmo še – za najboljšega! 

Sint elektro post-punk z rap in hip hop začimbami, ki ga strastno prezentirata, pa kljub svežini vendarle ni popoln unikat. Reciklaža je eko in v modi, eden njunih refrenov pa govori ravno o tem - „History repeats like BBC2!“ S težkim spoken word akcentom sta Sleaford Mods predvsem John Cooper Clarke 21. stoletja, reinkarnacija tega največjega punk poeta, in ponoven vzpon The Fall ter fokin' fokin' Marka E. Smitha. Vokal ima v odnosu dua popolno dominanco, plonkerji, wankerji, assholi, cuntsi in podobna svita pa glavne vloge v besedilih, ki imajo nemalokrat karakter straniščne poezije. Če vas školjka ni posrkala vase ali vam še niso posrkali vsega mozga, ker se ne morete spomniti Johna Cooperja Clarka super starja, vam v glavi zagotovo odzvanja špica Trainspottinga in epski monolog Choose Life. S podobnim, a nedvomno jeznejšim slengom zliva Williamson vrelo smolo na vse okoli sebe, niti ne poje, niti recitira ali govori, temveč besno kriči. O vsem zanimivem, kar se mu je zgodilo - “you can find inspiration in everything”!, reklamira v Smithyju, besedil pa ne bo spremenil pod pritiski večjih založb, ki bodo trkale na vrata. Skeleton dua je sicer zlepljen iz programiranih energetično napumpanih bas linij, ritma iz škatle, bitov in minimalističnih piskov, epicenter dogajanja pa so kritično izpljuvana besedila, jedkanica, podložena z riganjem, smrčanjem in še kakšno čistunom nesprejemljivo navado, ter odtisnjena na plošči Divide and Exit. Pri Sleaford Mods ni polovičarstva – v nekaj sekundah ju boš zabeležil na svoj urnik ali pa preventivno takoj ugasnil medij. Razkačena psa te merita in skozi stisnjeno zobovje odbevskata poetiko punkovskega delavskega razreda s furiozno rap gramatiko. 

V odvzetem urinu najdemo še sledi mladih, surovo razigranih saboterjev Beastie Boys, loope in repetitivne bite LCD Soundsystem, čudaški trance Happy Mondays, povišan holesterol Johnnyja Rottena, Fugazi, The Jam ter tudi delce plesnosti Dance Mamblite ali The B-52's. Kompletna krvna slika nudi diagnozo: stanje dobro, stabilno, a nepopravljivo odbito. Keep out of it krasi izjemen sint bit, prefantastična pa je pasja The Corgi z woof, woof, woof in zapacano bas linijo Discipline kičme, ki se dopolnjuje s faintovskim Tiswas, različico Živ-Žava naših otroških let - “I don't want my dog on a string, that's gonna hurt the fucking thing.” Gre za ekstremno raritetno ponudbo surovih, a perfektno okusnih metafor, s katero vas ministra za obrambo brit alterja vabita, da s six packom zagriznete vanjo.