SVARTIDAUĐI - Hideous Silhouettes Of Lynched Gods (Terratur Possessions, 2016)

ALMYRKVI - Pupil Of The Searing Maelstrom (Ván Records, 2016)

Na Islandiji se v zadnjih nekaj letih dogaja prava black metal renesansa. Nemara pa bi glede na zloveščo produktivnost in poravnavo notranjih planetov celo raje rekli, da je ne-prava, vprašljiva in sumljiva. Ampak saj je že zgodovinska renesansa s seboj nosila precej demonski – oziroma daimonski – sentiment, torej smo kar na pravem mestu. Islandska black metal scena, ki se še pogosteje nima za tako, doživlja razcvet najmanj od leta 2012, ko so prvaki Svartidauđi izdali ključno ‘Flesh Cathedral’, splošno priznano za mejnik tamkajšnjih dogajanj. Kljub domnevni ne-scenskosti pa je to dogajanje precej incestuozno z obzirom na člane, večino osrednjih bendov pa družijo tudi festivalski zbori, kot je denimo Nidrosian Black Mass. Nekaj tega bomo ugotovili tudi nocoj. Predstavljamo namreč dva aktualna EP-ja, in sicer ‘Hideous Silhouttes Of Lynched Gods’ omenjenih Svartidauđi ter ‘Pupil Of The Searing Maelstrom’ nedavno naplavljenih Almyrkvi. Sicer pa vas za širši vpogled v to sceno znova napotujemo k DJ Grafitom kolege Luke Bevka, ki so na voljo na spletni strani Radia Študent.

»These things you praise as gods

These things, dispirited things«

(Morbid Angel, U-Mu La Mah-Ri)

Svartidauđi z izdajami ne hitijo. Pravijo, da jih povprečnost ne zanima, in treba je priznati, da so doslej pravzaprav izdali same mojstrovine. Pri tem poleg omenjene ‘Flesh Cathedral’ in pričujoče izdaje mislim še na EP ‘The Synthesis Of Whore And Beast’ iz leta 2014. ‘Hideous Silhouttes Of Lynched Gods’ v svojem svetišču skriva dve priliki starejšega izvora, ena od njih, ‘Deathtrip’, je bila celo že izdana na skupni izdaji s Perdition leta 2012.

Kdo so torej ti odvratni linčani bogovi, ki mečejo sence? Če se navežemo na naslov komada s prejšnjega EP-ja ‘Impotent Solar Phallus’: so to starejši bogovi, ki jih je novi red zavrgel? Je tu na delu kult umorjenega – križanega, razsekanega – in vstalega boga, ki se je selil skozi tisočletja in dežele? Nemara je pri vsem tem spet zraven tudi ljubosumni psevdo gromovnik Jehova? Kljub možnosti pritrditve prav vsem od teh retoričnih vprašanj je odgovor lahko še bolj direkten. Koga je treba linčati? Tako je – vladajoče. Komad ‘Deathtrip’, ki je nastal leta 2010 sredi nemirov v nedrih islandske finančne krize, na kozmično raven prek delirijev o intergalaktičnih giljotinah in medzvezdnih vislicah lansira propad ter hujskanje k linču starih in zadnjih ‘kraljev’. Hkrati pa ‘bogove’, ki so, opiti z iluzijami, ejakulirali sterilna semena na vse strani sveta – ne vedoč, da služijo praznini –, obsoja na klečeplazenje v urinu, iztrebkih in blatu. Kar je po Svartidauđi resnični obraz realnosti, a tudi obljuba preobrazbe – uničenje in iniciacijski prehod v nove luciferijanske razsežnosti obstoja. Kam torej?

V peklenske vizije, ‘Hellish Visons’. Lovecraftovski trip s slabim izidom in aluzija na sled rabe psihotropnih substanc, ki je pri Svartidauđi od nekdaj prisotna. Kot ‘Deathtrip’ tudi ‘Hellish Visions’, še posebej pa slednja, kljub starejšemu datumu nastanka razkriva nadaljnjo progresivno, še za odtenek bolj zgoščeno in disonantno pot glede na ‘Flesh Cathedral’. Nekoliko krajši od štirih monolitov v slednji, a enako močni, neizprosni, trpki in psihedelični. Kljub drugačnemu, bolj podivjanemu in ‘live’ tipu kompleksnosti glede na referenčne Deathspell Omega je pravzaprav težko kar tako mimogrede razložiti, kaj Svartidauđi počnejo – vendar je briljantno. Ti komadi so artefakti v tistem starem hermetičnem smislu – čakajo na odklepanje in sprožanje potencialov, a pritiskajo s frontalno agresijo.

»In the emptiness there is nothing that can draw the picture you want

just a stillborn child on hands that fumble

Raging, raging at incomprehensible pace

the colors blinding, the plateau falls in outer hell

They disclose that we had to die... We bit the hand that fed us

in outer space on an axis«

(Satyricon, Supersonic Journey)

Almyrkvi so se v nasprotju s Svartidauđi iz gigantskega predkozmičnega spanca predramili šele nedavno in izdali svoj prvi EP ‘Pupil Of The Searing Maelstrom’. Vendar podrobnejši pogled na udeležene oziroma udeleženega razkrije, da gre pravzaprav za novi bend Garđarja S. Jónssona, kitarista odličnih Sinmara. V Almyrkvi se je očitno namenil raziskati in zavibrirati tisto specifično vrsto vesoljne groze, ki svemir slika predvsem kot pojavnost črnih lukenj, praznine in teme – ter seveda eksplodiranih in implodiranih zvezd. Pri tem je zanimivo omeniti dejstvo, da znotraj ekstremnega metala obstajajo nekakšni referenčni arhetipi v obliki bendov in ekspresivnih linij za razne kozmološke, magijske, religiozne in eksistencialne naravnanosti. In v primeru Almyrkvi poleg eminentnih Blut Aus Nord, h katerim se še vrnemo, vzniknejo tudi zgodnja in srednja obdobja bendov, kot so Satyricon in Samael. Slednji predvsem s svojim takratnim prototipom mrakobnega planetarnega industrial-post-black metala, za katerega pa bi si upali trditi, da ga na prvencu Almyrkvi destilirajo celo bolj žlahtno od Samael samih.

To storijo prek detajliranih in disonantnih elektronskih krajin, ki se v vegaste aranžmaje velikokrat podtalno plazijo ali jih presekajo na meji tišine – podobno kot denimo intermezzo v komadu ‘Underneath The Universe’ s tiste edine plate Thorns. In to storijo tudi s subtilno, a odločno aplikacijo elektronskih bobnov, pritajenih in poltenih techno kickov čez ‘regularno’ black metal bobnanje aktualnih islandskih bendov. Almyrkvi pa tudi podobno kot na plošči Skàphe ‘Skáphe²’ kreativno in izrazno prepričljivo uporabijo toliko zlorabljene učinke odmeva. To bi od tako astronomsko naravnanega benda za posredovanje svojih vizij vsaj v popkulturnem smislu že kar pričakovali. Sicer bi se prijem lahko izkazal za povsem banalnega, vendar se k sreči ni.

Almyrkvi uspejo kljub referencam ustvariti nekaj resnično svežega, saj se povsem izognejo nenavdahnjenim premisam tolikega electro- in industrial-metala. Saj ne, da bi bila svežina nujno že vrednota sama po sebi, a pri Almyrkvi je navdušujoče to, da je njihov metal black metal, in to takšen, ki se ni niti še dobro ohladil. Kot bi vzeli izbrane učinkovine bogate panorame avantgardnega black metala zadnjega slabega desetletja in jih skupaj stopili v nekaj novega. To pa ima presenetljivo tudi kvalitete pridušenosti, plavanja, celo utripajoče in črne mehkosti. Vsaj v primerjavi s kakimi Blut Aus Nord, še posebej denimo njihovo ploščo ‘Mort’, ki tu delujejo kot eden osrednjih navdihov. A način Almyrkvi je nedvomno njihov, in kot pri mnogih drugih islandskih bendih, tudi Jónssonovih matičnih Sinmara, ob odsotnosti kake pretirane spektakularnosti iz njih veje presunljiva žlahtnost, ki kar kliče po ponovnih prisluhih. Kar je definitivno več, kot lahko rečemo za marsikakšen ‘sprotni’ izdelek podobnih miljejev.

Ko smo že pri tem, pa lahko za konec povemo še, da se je bobnar razširjene edicije Almyrkvi in številnih drugih zasedb Bjarni Einarsson pravkar pridružil projektu Yərûšəlem, ki ga tvorita z mastermindom Blut Aus Nord, Vindsvalom.

Into fire! And brimstone

Blood and flesh!

Blood and flesh!

And broken bones

Golden temples shine with urinen and blood.

Feces adorned idols vomiting forth sterile semen

For they drank of the cups and gazed upon the void

Drunk with celestial blood and menstrual mud

Vaporizing black bones

And snorting the ashes of fallen archons

Monolithic guillotines – interstellar gallows

Rejoice amongst the last hanged king

Rejoice amongst the burning wonders

And they shall stand on his part and they shall profane

The sanctuary, even the fortress and shall take away the 

Continual burnt offerings and they shall set up

The abomination that maketh desolate

Dance with blades and broken glass!

Drink of poisonous streams !

Inhale the incense of burning temples

Go forth not with words! But with weapons!

In fire it was cleansed of virtue and great creation now

Lies defiled for discord was struck into heart of man.