Swans: The Beggar
Young God Records, 2023
Minljivost je vseobsegajoča. Nepretrgoma sije skozi razcefrane kotičke vsakdana, ždi ob robovih našega dojemanja, vsake toliko pa zažari, prebode, stopi v ospredje – ko se podirajo stavbe, gnijejo drevesa – ko zadnjič zadihamo. Smrt je oddaljena in neotipljiva, a hkrati vseprisotna. Na tisoče postreljenih, ponesrečenih, bolnih, zapuščenih, bogu za hrbtom ali v domačem mestu, včeraj ali danes. Soočanje s smrtjo preseže pragove sočutja, ko neizogibno potrka pri naših prijateljih, naših bližnjih in konec koncev – pri nas samih. V Tolpi bumov skupaj z Michaelom Girajem in njegovimi Swansi stojimo pred monolitom minljivosti, katerega vsakršna tančica je brezobzirno odstrta. Padamo na kolena in moledujemo, ko je vsak od nas olupljen do beraštva.
It's in the food I eat, in the air I breathe, in the people I love – and they frighten me. Michael Gira jih šteje častitljivih 69, čemur pritiče vsaj kanček soočanja z minljivostjo. V njegovem primeru gre za kar precejšen kanček – minljivosti in smrti so namreč Swans v celoti posvetili svoj novi album The Beggar. The Beggar oziroma Berač je docela konceptualno delo, ki v klasični Swansovski maniri skozi himničnost, zasanjanost in abrazijo presega okorne okove klasičnega tekstopistva in kompozicije. Tovrstnemu etosu smo bili priča že na platah To Be Kind, The Glowing Man in Leaving Meaning – a najnovejši plod ameriških postrockerjev se vseeno v nekaj točkah odmika od doslej začrtanih zvočnih smernic. Besede z začetka tega odstavka denimo služijo kot uvertura v doslej najdaljšo kompozicijo benda z naslovom The Beggar Lover (three), ki s 43 minutami poslušalcu že sama po sebi ponuja samostoječo albumsko izkušnjo, vredno podrobne razčlembe in užitka. A se bomo posvetili preostalim desetim skladbam z albuma, ki ušesom ponudijo kanček bolj pretrgano, klasično albumovsko izkušnjo, ki v zameno ponuja konceptualno dovršenost in zvočno razgibanost.
V šestnajsto studijsko ploščo večnih eksperimentalcev nas uvede skladba The Parasite, s katero Gira zakoliči temeljne paradigme prihajajoče albumske izkušnje. Parazitsko doživetje, skozi katerega Gira slika zavedanje svojega propadajočega obstoja, hkrati ilustrira tudi njegov poskus vzpostavitve razumevajočega odnosa do objektivnih razsežnosti minljivosti. Ta dvoplastnost je ubesedena v mantri Come to me/Feed on me. Vse se vrača, vse se plača – kolikor je Gira doslej odžrl od sveta, toliko bo od njega odžrl svet. Prežvečenim floskulam v slogu prah si in v prah se povrneš Gira pobegne prav skozi svoj nemir – smrt je zanj res racionalno dejstvo, a takšne kategorije zanj nikdar ne more zavzeti, ko se s smrtjo sooča sam. Girajevo beraštvo – torej njegovo prepuščanje iracionalnemu, čustvenemu in nebogljenemu – je tista srčika, ki očloveči poslušalsko izkušnjo. Nobenih skrivalnic: Now, Michael is done, stripped bare of pretense, kot Gira zapoje v zasanjanem dvoglasju v skladbi Michael is Done.
Album je nastajal v dezorientiranih sivinah pandemičnega obdobja, kjer se je Girajev svet spremenil v eno veliko čakalnico. Suspensz je prevladal, pesmi so se pisale same od sebe, fluidne v nemem zavedanju dejstva, da bodo morda zadnje izpod avtorjevega peresa. Čakanje je bližnji sorodnik pričakovanja – pričakovanja nečesa ali pa morda česarkoli. Zvočna podoba plošče The Beggar je v luči takšnih zavedanj morda najbolje razumljena. Kompozicije so namreč odprte, oropane utesnjenosti in živčnosti – preveva jih neopisljiva blaženost, enigmatična ekstaza. Čeprav zavita v neštetih slojih celofana himničnosti in stopnjevanja je vseeno nedvomno prisotna – uteleša kontrapunkt upanja, dimenzijo pričakovanja na boljši jutri v čakanju na konec, morda celo pobeg pred parazitskimi relacijami umirajočega vsakdana. Ti drobci optimizma se izražajo z nežnimi akustičnimi kitarami, sanjastimi orglami in zvončkastimi perkusijami, ki barvajo Michaelovo sivo liriko in obenem poskrbijo za eno najdostopnejših Swansovskih poslušalskih izkušenj doslej. S tem The Beggar podira pričakovanja o temnejših, izrazito linearnih in utesnjenih kompozicijah, ki dominirajo v klišejskih žalostinkah – tematiko smrti in minljivosti zvočna plat plošče namesto tega raziskuje skozi kontrapunkt minljivosti same, torej skozi živost in barvitost.
The Beggar tako v prvi vrsti pravzaprav ne predstavlja več minljivosti same po sebi: ob poslušanju dojamemo, da vsak košček albumske celote uteleša človečnost. Žarki minljivosti niso več edini, ki prebadajo razcefrana platna vsakdana – pridružili so se jim elementi spokojnosti, miru, skoraj vzhičenosti. Gira je ubesedil večplastnost in hipokrizijo, ki spremljata človeško dojemanje minljivosti, uglasbil pa barvito burlesko življenja in smrti. Razgaljen v sivini svojega izkustva si je drznil zaplavati v morju barv, v svetu lomljene svetlobe in čudovitega optimizma, opranega vsakršne pretenzije. Zdaj se počutim precej optimistično, je povedal Gira. Moja najljubša barva je roza. Upam, da vam bo album všeč.
Dodaj komentar
Komentiraj