Spècula, 2013

Če bi k plošči Still smiling pristopil z nizanjem nekaj referenčnih koordinat, bi za uvod verjetno naštel vsaj Louisa Armstronga, Massive Attack, Toma Waitsa, The Schwarzenbach, Kilimanjaro Darkjazz Ensemble in – kakopak - Einstürzende Neubauten. Obenem še vedno ne bi prišel blizu zvočni sliki albuma, ki ga eden izmed dveh avtorjev, Blixa Bargeld, nekje opredeli za »malo komorno glasbo« in ki ponekod jaha na valu postrockerskega patosa, je drugje cela prešpikana s temačnimi elektronskimi sekvencami, vodena z mehkobnim popevkarskim vokalom in z ogrodjem, ki ga občasno ukrojijo nežno industrialni IDM-ovski ritmi, ogrnjeni v bujno godalno pokrivalo. Ta raznorodna tvar je ob vsem tem še vedno kohezivna in celo idiosinkratična glasba, nezmotljivo izražena v izbrušenih jezikih dveh glasbenih mojstrov.

Eno polovico kreativnega tandema predstavlja Teho Teardo, multiinštrumentalist in izkušen skladatelj tipično sugestivne ter s sentimentalnimi godali spletene filmske glasbe. Druga polovica je že omenjeni Blixa, njega dni član Cavevovih Bad Seedsov, še vedno frontman Einstürzende Neubauten in protagonist cele vrste performativnih umetnosti. Spoznala sta se tekom pripravljanja glasbe za gledališko predstavo in s tem nadaljevala v dve leti dela na tem izjemno minuciozno ustvarjenem albumu. Že sama dvojica na njem odigra malo morje glasbil, od različnih kitar, klavirja in perkusije do računalniškega programiranja, synthov, Hammondovih orgel, Rhodesovih klaviatur ter seveda vokala, vse to in več pa spremijo še čelo, violina ter godalni kvartet starega znanca naših odrov, Alexandra Balanescuja.

Dvanajst komadov, ki se zvrstijo tekom plošče, bistveno preveva ravno prezenca godal, s katerimi se album na trenutke zazdi skoraj prenasičen. A so kompozicije zračne, z interno arhitekturo, ki je polna drobnega okrasja, pa temačnih elektronskih digresij, sladkobnih refrenov in mojstrsko spisanih ter vznesenih melodij, ki uspešno hodijo prav po robu sentimentalnega ekscesa in vznesenega, epskega rokenrola. Tako aranžmaji kot splošna zvočna slika sta velikopotezni zadevi, iz katerih vidno vejeta že omenjeni dve leti priprave plošče. Sama besedila so spisana v nemščini, italijanščini ter angleščini in večkrat se zgodi, da se že znotraj posameznih komadov povsem gladko, tako rekoč neopazno zamenja jezik Blixevega prepevanja.

Od vseh zvočnih premen albuma je ta najbolj gibka in atraktivna, s celo paleto tekstur in zvočnih barv. Že iz samega vokala seva močna gledališka prezenca in pevčeva fizičnost, ki pa le občasno aludira na svoje nekdanje einstürzendeneubautenovske krike ter hreščanja. Prej ga odnaša v modalitete trubadurjev, kot so Tom Waits, Nick Cave ali celo Leonard Cohen, pri čemer se nikoli pretirano ne oddalji od igrivega ter raziskovalnega tretmaja svojega glasu in dikcije.

Navkljub nenavadnosti združitve vseh teh glasbenih potez v en sam izraz gre še vedno za zelo dostopno glasbo, za tako rekoč alternativni pop v vsem sijaju svojega bipolarnega potenciala. Subtilna elektronska dromljanja in godalna cvrčanja komplementirajo iz filmske glasbe napaberkovane klišeje in melodične deja-vuje, ki jih pospremijo evokativna besedila. Tu velja omeniti, da znanje italijanskega in nemškega jezika verjetno še precej oplemeniti poslušanje, ki je v nasprotnem primeru omejeno bolj na drobce kot koherentno izkustvo nekam melanholičnih in nekako quirky besedil.

Nekje na svoji sredini album postreže s svojima centralnima kosoma. Prvi, predelava komada Alone with the Moon skupine The Tiger Lillies, nemara celo preseže svoj za nekaj oktav višji izvirnik in tule je pač stvar diskusije, ali je že kar malce preveč sumljiva podobnost epsko resignirani skladbi A Perfect Day prednost ali pomanjkljivost. Sledi mu komad What if…?, v katerem čez sikajoče IDM-ovsko ritmiziranje Blixa z mojstrsko noto humorja prepeva o dilemah samomorilskega terorista, ki se sprašuje o tem, ali ga bodo res na koncu čakale hurije v raju in ali se je zaradi njih resnično vredno priučiti vožnje letala.

Čisto možno je stati za tezo, da je Blixa Bargeld že tretje leto zapored sodeloval pri enem vrhuncev alternativne pop glasbe. Tako je v 2011. s kirurškim Alvo Noto izdal elektrificirajočo ploščo Mimicry, se leto pozneje proslavil s fantastičnima komadoma na zadnji plošči soničnih magov Throbbing Gristle, v tekočem letu pa je nekje spomladi s Tehom izdal še pričujoči biser. Vis a vis določene mere melodične in aranžmajske klišejskosti ter občasnim medlim trenutkom so morebitni dvomi o nekaterih potezah plošče sicer na mestu, a so obenem tudi odveč. Album Still Smiling je - tudi tak kot je - mojstrovina ukročene heterogenosti in popkulturna mineštra s povsem svojim okusom.