Ninja Tune, 2014

Ko je Kevin Martin leta 2003 pod psevdonimom The Bug objavil ploščo 'Pressure', je z njo napovedal buren prihod dubstepa, ki je podtalna plesišča Londona zatresel v naslednjih dveh letih. Za tiste, ki smo zgrešili to, kar se je takrat dogajalo šele na mikro, zaprti londonski sceni, je bil 'Pressure' celo prvi znanilec tega, kar se je v naslednjih letih razvilo v globalen fenomen. Danes album sicer stoji v povsem svojih okvirjih kombinacije elektronskega duba in ragga vokalov, toda takrat so na Martinove komade plesali tako v taborih grimerjev kot dubsteperjev, 'Pressure' pa je postal nekakšna klasika sodobnih basovskih muzik. Pet let pozneje, ko je bila dubsteperska vročica na vrhuncu, je vedno samosvoj producent pod znamko The Bug objavil naslednjo ploščo 'London Zoo', s katero se je zopet znašel na obrobju basovskega dogajanja. Ko smo ga lani pred nastopom s King Midas Sound spraševali, zakaj se vedno izogiba žanrskim kodom, s katerimi bi lahko postal zvezdnik bolj profiliranih scen, je bil njegov odgovor preprost in zgovoren; »zato, ker me je vedno zanimal individualen glas. Vsaka scena se prej ali slej izpoje oziroma se začne ponavljati. Poglejte, kaj se je zgodilo z dubstepom – na začetku je bil strašno hip, danes pa je termin dubstep postal skoraj umazana beseda«.

Od plošče 'London Zoo' je minilo šest let, toda Martin v tem času ni miroval. Izdal je nekaj odmevnih EP-jev pod znamko The Bug, še več prahu pa je dvignil njegov nov projekt King Midas Sound, s katerim se je prikupil tudi glasbeni redakciji Radia Študent, ki je ploščo 'Waiting For You' izglasovala med najboljše Tolpe Bumov leta 2009. Atmosferične basovske variacije so predstavile nov obraz Kevina Martina in njegovih dveh sodelavcev, z njimi pa so se ponovno znašli nekje na obrobju specifičnih scen. No, če smo ob elegantno ukrojeni glasbi takrat pomislili, da so tista najbolj zvočno divja leta za Martina minila, nas je v nasprotno prepričal prav lanski koncert King Midas Sounda. Z Rogerjem Robinsonom sta ponovno pretresla temelje Channel Zera in demonstrirala, da je King Midas v živo precej drugačna zver. »Plesišče sem vedno razumel kot bojišče« je takrat z metaforo svoj klubski obraz barvito opisal Martin in hkrati napovedal, da bo nova plošča King Midas Sounda ponovno mnogo bolj glasna in zvočno destruktivna.

'Angels & Devils' sedaj sledi podobni logiki. Na prvi posluh se zdi, da gre za album, ki je še najbolj primerljiv s tem, kar je Martin kot The Bug, v zadnjem desetletju počel v koncertnem okolju. Jakost zvoka je bila vedno v rdečem polju, polno je bilo distorzije, gostujoči MC-ji pa so le s težavo našli prostor v njegovem zvočnem terorizmu, ki je rezal v drobovje in kosti. No, taka je vsaj podoba tistih skladb, ki bi jih lahko umestili v kategorijo »devils«, na drugi strani pa »angels-ke« skladbe predstavijo Bugovo elegantnejšo in bolj atmosferično stran. Je pa oznako obeh pristopov treba vzeti z rezervo. Zvočno sta si sicer res precej drugačni, toda vse skladbe so pravzaprav (ponovnoo) skrbno ukrojene na izraz gostujočih MC-jev oziroma vokalistov. Tokrat so svoje glasove (in besedila) prispevali Martinovi že dobro znani sodelavci Flowdan, Warrior Queen in Miss Red, ter na drugi strani kopica zanimivih novih imen, med drugim Death Grips oziroma Stefan Burnett, Grouper, Inga Copeland in Gonja Sufi. Zdi se, da je Martin vse skladbe pravzaprav ukrojil povsem po vokalni  specifiki vsakega posameznega vokalista, ali celo, da je na nek način iz njih izluščil njihov poln individualen potencial. Kar pa ne pomeni, da je 'Angels & Devils' kompilacija Bugovih recentnih sodelovanj, pač pa skozi cel album ohrani oprijemljivo izrazno rdečo nit. Po dobrega četrt stoletja glasbene kariere, od tega dobrih dvajset let na prvih bojnih linijah raznoterih elektronskih muzik, Martin še ne kaže nobenih znakov iztrošenosti. Čeprav se skorajda ob vsakem novem albumu pojavi vtis, da ga bo s prihodnjimi albumi težko preseči, ali pa vsaj pustiti podobno močan stejtment, se običajno zgodi prav to. Tudi s ploščo 'Angels & Devils' Martin ponovno dokazuje, da ne misli počivati na preteklih lovorikah. Posamezniki so se resda spotaknili ob nekatere precej banalne tekste, toda pri tem so spregledali pravi cilj Martina in njegovih sodelavcev. Sporočilo se pač ne skriva vedno v besedah.