KAPA, 2012

Dobro leto potem, ko so na sceno udarili s prvimi koncerti in prvencem, se z novo ploščo vračajo domači post-rock sludge metalci The Canyon Observer, ki v tem času vsekakor niso mirovali temveč koncertirali tako doma kot v tujini, doživeli manjšo spremembo članstva ter seveda pripravljali tudi pričujočo izdajo. Če smo se ob prvem poglavju njihove epopeje z naslovom „Chapter I – The current of her ocean brings me to my knees“ spraševali o manku lastne izraznosti in zaskrbljujočem malikovanju velikanov žanra, kot so Isis, pa začetni momenti nove   izdaje nakazujejo, da bi tokrat lahko bilo drugače. Govorimo seveda o novi epizodi „Chapter II – These binds will set you free“ ter uvodnem komadu „As we surrender to lust“.

Že na prvi plošči so se The Canyon Observer v najboljših trenutkih znali zakleniti v izrazito senčna in hipnotično mantrična sludge zaklinjanja katerih karakter izdatno določa tipično frigijska modalna klima. Ta preprosta formula križana z večino časa povsem oddaljenim in v odmevu potopljenim glasom, ki prehaja med liturgičnim mrmranjem in zanosnim krikom, je lahko prekleto učinkovita. V taki maniri se tudi začne že omenjeni uvodni komad, ki po nekajkratnem kolektivnem power-chord udarjanju zagrabi pulz in odžebra svoj sonični ritual meglenih seksualno-religioznih podtonov.

Podobno se nadaljuje tudi sledeča „And the pleasure of pain“, a od konca te skladbe naprej začnejo stvari nekako vodeneti. Pojavijo se podobni problemi kot na prvencu, predvsem je tu neprepričljivo sosledje skrajno generičnih post-rock riffov, ki delujejo kot neuporabljeni ostanek kake od vsem znanih skupin. Le-ti uvodoma nakazane globine precej poplitvijo in pustijo vtis nekakšnega polovičarstva za katerega se zdi, da bi se mu kljub vsemu lahko izognili. Manj zanimiv izhodiščni material v rockovskih glasbah ponavadi lahko reši presežek na nivoju energije in same izvedbe. A to The Canyon Observer nekako ne uspe, nazaj pa jih pogosto drži bobnanje. Tudi sicer se zdi bobnarjeva igra najšibkejši člen celotnega zvarka skupine. Seveda nikjer ne obstajajo objektivni kriteriji. A če govorimo o eksplozivnosti in zagonu ali  inventivnosti posameznih delov ali organskem dihanju s skupino – skratka o stvareh, ki v takih situacijah ponavadi kar štejejo, vsega tega precej manjka.

Problem je morda tudi v samem načinu snemanja, ki kakšne pretirane kohezivnosti niti ne spodbuja, vsekakor pa kljub močnemu in bogatemu zvoku kitar prispeva k rahli sterilnosti vsega skupaj. Hiter pregled dostopnih koncertnih posnetkov skupine pa sugerira, da bi plošča z „live“ attitudom bila precej bolj žlahtna in uspešna.

Lahko bi rekli, da The Canyon Observer na novi plošči vsekakor kažejo določen napredek. A „napredek“ je nevarna beseda. Napredek kam? Ne bi hotel sugerirati, da obstaja kakršenkoli cilj proti kateremu bi moral kdorkoli napredovati. Vendar se vsaj ob otvoritvi plate kažejo določeni prebliski bolj osebne in močne izraznosti, ki pa jih bendu ne uspe do konca zgrabiti.