Third Man, 2015

Četverice The Dead Weather, ki jo sestavljajo Alison Mosshart iz The Kills z vokalom, Jack White za bobni in z vokalom, Jack Lawrence iz The Greenhornes in The Raconteurs z basom in Dean Fertita iz The Queens of the Stone Age s kitaro in za klaviaturami, se je ob začetku njihovega ustvarjanja zaradi prepoznavnosti članov, ki so se kot vrhunski glasbeniki uveljavili v drugih zasedbah, prijela priročna oznaka superskupine. Po šestih letih in po novem albumu Dodge and Burn lahko zapišemo, da ne gre le za priročnost izraza, temveč za dejstvo – The Dead Weather so super bend, top skupina z enim najbolj samosvojih stilov in najbolj silovitih zvokov, kar jih premore globalna rockovska scena.

Sleherni ljubitelj plemenitega zvoka in ritma, ki naprej potiska in širi izrazne sposobnosti rock'n'rolla, lahko razočarano ugotovi, kakšna škoda je, da imajo člani toliko obveznosti z matičnimi skupinami in drugimi prioritetami, da The Dead Weather ne morejo pogosteje nastopati in snemati ter tako še bolj razviti svojega norega zvoka.

Dodge and Burn prinaša vse, kar je bilo dobro na albumih Horehound in Sea of Cowards, in ob tem  ponuja doslej najboljšo bero pesmi. Izjemna notranja dinamika benda je še boljša. Po petih letih je vsak od njih še bolj suveren na svojem inštrumentu in slišati je, da so lačni divjega zvoka, ki ga ustvarjajo. Jack White je očitno presrečen, da spet lahko igra boben, ki je njegov osnovni inštrument. Alison Mosshart, ki se je naveličala ustvarjalne hibernacije, v katero so padli The Kills, je navdušena, da spet lahko rocka in tudi zato daje svojo pevsko izvedbo kariere. Jack Lawrence se zdaj stopi z Jackom v nebrzdanem, divjem ritmu, ki mestoma rockovsko grmi v slogu Led Zeppelin, drugje pa sinkopirano reže in poskakuje v ultra naspidiranem karibskem slogu in vodi pesem. Ne nazadnje Dean Fertita do konca stiska na vse pedale svoje izredno nabrite in učinkovite kitare in s klaviaturami barva vzdušje te temno zveneče in goste godbe ter ji daje gotski prizvok v slogu evropskih filmov groze in gravža.

Vse skozi Dodge and Burn The Dead Weather ohranjajo visoko napetost. Vrhunci se vrstijo eden za drugim – od uvodne puščavske boogie nevihte I Feel Love (Every Million Miles), preko sinkopirane Buzzkiller, utripajočega rock'n'rolla Let me Through in pobesnele Three Dollar Hat, v kateri Jack prevzame osrednji vokal kot neki nori laboratorijski znanstvenik, energičnega in razgibanega dueta Rough Detective do Open Up, v kateri še enkrat blesti Alison, The Dead Weather so divji in neustavljivi. Tako blaznega rock'n'roll zvoka že dolgo ni bilo slišati.

Norišnica se nadaljuje tudi v drugi polovici albuma. V rokačini Be Still se k vokalu stisne tudi Jack, Mile Markers ima novovalovsko senzibilnost, skladbo Cop and Go usmerja bas, Too Bad se važi z njihovo značilno sinkopirano mešanico garaže in reggaeja, za konec albuma pa prihranijo mehko in nežno, z violinami umirjeno balado Impossible Winner.

Lahko bi rekli, da je prava zvezda benda vokal Alison Mosshart, lahko bi rekli, da bend sloni na bobnu Jacka Whita, lahko bi rekli, da Dean Fertita igra hard rock z odštekanim duhom zgodnjih The Cramps in da basist Jack Lawrence najbolje predstavlja svoj talent prav pri The Dead Weather, lahko bi rekli, da je Jack White tokrat opravil svoje najbolj domiselno producentsko delo,  dejstvo pa je predvsem, da imajo The Dead Weather redko notranjo kemijo in da na Dodge and Burn dajejo od sebe najboljše. Do konca leta bomo težko slišali bolj vznemirljivo ploščo, ki potiska rock'n'roll na nova ozemlja. 

Pripnite pasove.