Ex Records, 2013

The Ex so dobro znani slovenski publiki, pri čemer je treba omeniti predvsem njihov nastop na Drugi godbi leta 2009, ko so nastopili skupaj z etiopskim saksofonistom Getatchewom Mekurio. Na tem koncertu so nam tudi predstavili novega pevca Arnolda de Boerja, ki je nadomestil dolgoletnega vokalista G. W. Soka. Ob tej menjavi je skupina dobila tudi lahkotnejšo podobo, saj je namesto robustnega pevca sedaj na njegovem mestu veliko mlajši in bolj poskočno razigran mladenič. Ko pa prištejemo k temu še močne afriške vplive, v zadnjem času predvsem etiopske, so The Ex slišati še toliko bolj razigrani - v prostor robustnih in fragmentiranih kitarskih duelov se namreč vriva lahkotnejši značaj.

To se je dodatno potrdilo s ploščo Catch My Shoe, saj jo plesni značaj oblikuje od začetka do konca. Podobno, in treba je reči, da tudi pričakovano, se sliši njihov novi album Enormous Door, ki so ga The Ex posneli skupaj z Brass Unbound, ki ga tvorijo glasbeniki iz improviziranega jazzovskega okolja. Tako na njem slišimo dobro znane kitare, ki se gibljejo od močnih in energičnih suvanj med njimi, njihove kratke in raztrgane tone ter na drugem polu izrazite ritmične vložke. Ob tem pa Brass Unbound z zvokom saksofona, klarineta, trobente in trombona širijo glasbeno sliko in ji dodajajo energično plesno iskro. Pri tem so zvoki dostikrat razdrobljeni v nervozno piskajoče tone, pod katerimi se razkrajajo kitarski prijemi. Ti razpadajoči momenti bistveno oblikujejo pesmi na albumu Enormous Door, ki se pojavljajo pogosto, a nikoli občutno ne prevladujejo.

Ob tem je presenetljivo, kako lahkotno, poslušljivo, ušesu prijazno so slišati The Ex. Če smo prej omenjali njihovo razdrobljenost, ki se dogaja nekje v podtalju pesmi, pa se ti zvočni vzorci dopolnjujejo v celoto, ki deluje oblikovana in je tudi plesno orientirana. Za primer vzemimo inštrumentalno pesem Red Cow, ki jo tvorijo razdrobljeni zvoki trobil in hrupni kitarski zvoki. A glasbenikom se z največjo lahkoto uspe povezati v smiselno zvočno tvorbo. Ob tem pa je pomembno omeniti bobnarko Katherino Bornefeld, saj njeno podajanje ritma predstavlja razgibano hrbtenico, ki z lahkoto nosi težo glasbe The Ex. 

Na albumu Enormous Door najdemo tudi pesmi, ki smo jih že slišali na prejšnjih ploščah The Ex. Bicycle Illusion s prejšnjega albuma Catch My Shoe je z brass zasedbo oblikovana v tempirano bombo, ki jo na koncu raznese v energično hrupnost, v kateri se kitarska surovost združuje s ponorelimi zvoki pihal in trobil. Prav tako so ponovno oživili pesem Theme From Konono, ki je del rednega koncertnega repertoarja in je globok poklon kongovskemu bendu Konono Nº1. Pri tem se ponovno pokaže razlika med prejšnjim in sedanjim pevcem in njegovo bistveno bolj nežno podobo. The Ex se tudi močno naslanjajo na etiopsko glasbo in na plošči Enormous Door je pesem Belomi Benna etiopskega avtorja Mahmouda Ahmeda, ki jo v izvirnem jeziku odpoje bobnarka Katherina Bornefeld. 

Na albumu slišimo še pesmi Last Famous Words, ki na trenutke pokaže, kakšen vpliv ima vokalist Arnold de Boer, še posebej, če se spomnimo na njegov elektro pank bend Zea. Pri pesmi Every Sixth is Cracked posebno mesto zaseda brass sekcija, medtem ko kitare služijo predvsem podajanju ritmičnih vložkov. Our Leaky Homes je pankovska plesna bombica, medtem ko je We Are Made of Places najbolj razdrobljena pesem, v kateri ima brass sekcija največ prostora za improvizacijo.

The Ex so v nenehnem pogonu že več kot trideset let, tako da imajo dobro prepoznaven zvok. A še vedno jim uspe delovati sveže in tako je tudi s ploščo Enormous Door, ki se še najbolj spogleduje s svojo predhodnico Catch My Shoe. To pa tudi ni nobeno presenečenje, saj so to zvočno smer nakazovali že njihovi zadnji koncerti. Več kot dobrodošlo pa je sodelovanje z Brass Unbound, ki skupaj s The Ex delujejo kot dobro povezana celica.