Rabid, 2013

Sedem let je že tega, kar je švedska bratska naveza The Knife zadnjič izdala dolgometražni izdelek. Za dvojec, ki je svoj čas glasbeni svet obnorel z mega uspešnico Heartbeats, skladbo, ki je v svoji bazični pop zasnovi, robustni vokalni interpretaciji in organski elektronski ritmiki sijajno ujela in samosvoje interpretirala ritem tedanjega časa, je glasba postala svojevrsten izziv. Raziskovanje polja lastne izraznosti ju je nenehno sililo v nove in nove razpetosti med različnimi glasbenimi svetovi, denimo med solistično atrakcijo Karin Dreijer Andersson, imenovano Fever Ray, ali operno preizkušnjo v čast Charlesu Darwinu, ki jo je Karin z bratom Olafom pripravila v sodelovanju z Mt. Sims in Planningtorock. Prihodnost The Knife je tako na račun drugačnih izpopolnjevanj ostajala nedorečena. Kot zgodba z nejasnim koncem je sedem let odtujeno samevala, samo zato, da bi, poln novih življenjskih izkušenj, avtor v njej našel nov navdih. 

Toda če se nekoliko podrobneje opremo na njuno avtorsko izraznost, lahko kaj hitro ugotovimo, da je nejasnost kaj lahko pogon njunega delovanja. Glasbena avanturista sta svojo večplastnost prikazala že s ploščo Silent Shout, ki se je umaknila plesni popoidni naravnanosti in v temačnem skandinavskem duhu potencirala njuno zvočno eksperimentalno naravnanost. To je tudi čas, ko sta The Knife začela prevpraševati strukturne variacije in jih pozneje do potankosti razčlenila prav na novi pravkar izdani plošči Shaking The Habitual. Tako lahko trdimo, da je gotovost v njuni glasbi, osvobojeni vseh nazorov, prevpraševanje meja lastne ustvarjalnosti. Zmes raznolikih glasbenih zvrsti, tradicij, ki sta jih sposobna pretopiti v samosvoj derivat, iz njiju ustvarja pravi kulturni konglomerat, ki nenehno prevprašuje lastno identiteto ter išče meje ekstaznosti. 

Vzorcu nazorno sledi dobrih devetdeset minut glasbenega živeža, ki poslušalca na plošči vodi skozi različne ravni dojemanja. Karin in Olaf tako nista postavila na preizkušnjo zgolj sebe, marveč tudi poslušalca, ki ga z močnim političnim podtonom ter ostro kritiko neoliberalizma vodita skozi rove techna, popa, avantgardne elektronike, ambientale. Kot bi želela s poslušalcem deliti navdušenje nad odkritjem izvora novih izraznih moči. Zasedba, ki je nekoč že čutila posledice žanrske enoznačnosti, je v plošči Shaking The Habitual odkrila novo življenje. Potem iz novih in novih kombinacij ustvarjata nove in nove zvočne variacije, kjer se ne ustrašita niti hrupne godbe. Ta svoj vrhunec doseže v zaključku prvega dela plošče, devetnajstminutni kompoziciji Old Dreams Waiting To Be Realized. Kot antipod hitro ponudita pravo popovsko poezijo, Full Of Fire, ki v sebi združuje zelo malo klasičnih popovskih elementov. Njen subtilni podton dosegata z močjo pretapljanja ritmičnih vzorcev in združevanja nenavadnih zvokov iz narave. 

Shaking The Habitual bi tako lahko v diskografski beležnici The Knife razumeli kot tranzicijsko ploščo, ki z mnogimi nastavki odpira nove izrazne moči popularne godbe ter, najpomembneje, izrisuje pravi kreativni vrelec, v katerem sta Dreijerjeva našla razlog za oživitev zgodbe The Knife. Prisluhnimo ji!