Ipecac, 2013

Na delo zasedbe Tomahawk se da gledati skozi več različnih prizem v njej sodelujočih glasbenikov. Zato je toliko bolj presenetljivo, da kritiki po vsem tem času to še vedno najraje počnejo skozi lik in prisotnost Mika Pattona v tej kreativni združbi. Zgodovina benda se je sicer res začela pisati tako, da sta si Patton in Duane Denison izmenjevala kasete z materialom, za katerega sta sumila, da bi lahko vodil k njunemu sodelovanju, trenutno pa bend sestavljajo štirje ustvarjalci, ki v glasbenem svetu vsak po svoje puščajo močne pečate.

Če Tomahawk označimo za superskupino, pa naj se to sliši še tako pretenciozno, ne bomo veliko zgrešili. In te all-star zasedbe so vedno dvorezen meč: na kup nametati toliko talenta in ustvarjalnih idej velikokrat pomeni, da se na tem kupu znajdejo tudi ego, samozaverovanost in aroganca. A če moralne presoje morebitnega obstoja tovrstnih človeških lastnosti v tem primeru pustimo ob strani, nam ostane, da se vprašamo tole: ali glasba deluje? Ali deluje to, kar nastane ob spojitvi teh osebnosti? Je avtentično, je vredno poslušanja, je spevno, je izzivalno, ali poslušalcu daje misliti? Ideal sodobnega avantgardnega rocka, kamor se Tomahawk rado uvršča, se najverjetneje giblje nekje med temi determinantami.

Že ob prvem poslušanju novega albuma Oddfellows so si poslušalci, neprepričani ob njihovem zadnjem izdelku Anonymous, verjetno oddahnili. Kot kaže, je bil izlet, obarvan s tematiko in glasbenim izročilom ameriških staroselcev, res le to: enkratna turneja po ameriških rezervatih, ki pa je Denisona vseeno tako očarala, da je iz zbranega materiala, opisov iz knjig in kompozicij tradicionalne indijanske glasbe črpal večji del navdiha za takratno ploščo. Album Oddfellows zato vsekakor predstavlja precejšen odmik od tega. Z vidika tematik in tudi celotne zvočne podobe veliko bolj pomeni vrnitev k tisti neposrednosti zvoka z albuma Mit Gas. A neposrednosti tu ne gre razumeti v smislu, da gre za enovito zvočenje, oropano izrazne razgibanosti in žanrske dinamike; nasprotno: če v naslovni skladbi Oddfellows poslušamo hrumeče, oglate basovske rife, se to v Rise Up Dirty Waters sprevrže v popolnoma nasprotno; z jazzovsko estetiko popoprano skladbo, ki nato postane soundtrack gangsterskega filma in vmes za nekaj trenutkov spomni na vokalne in inštrumentalne eskapade Pattonovih Mr. Bungle. Morda je njegov vpliv res nekoliko neizogiben, vsekakor pa se na plošči Oddfellows močno pozna tudi delovanje novo pridobljenega člana, vsestranskega basista Trevorja Dunna, ki se rad mudi v naših krajih in se je s Pattonom prav tako afnal že v Mr. Bungle. Odvisno od tega, koliko nostalgije po Bungle momentih premore poslušalec, zna to biti skladba, ob kateri se bo nakremžil ali pa dobrovoljno sprejel referenco iz preteklosti obeh glasbenikov.

Inštrumentalni del plošče sicer težko označimo za pretirano kompleksen, a Tomahawk tako ali tako pravijo, da s tem izdelkom želijo predvsem dati prostor svoji razigranosti in blažjim psihičnim motnjam. In morda Oddfellows ravno zaradi tega zveni tako domišljeno in z vsakim poslušanjem bolj spevno, hkrati pa se z vsakim prisluhom odkrivajo tudi nove nianse in okljuki, na katerih je zelo lahko obviseti. Ena taka skladba je denimo kredibilni hitič South Paw, medtem ko Stone Letter, prvi singel s plošče, zelo hitro zazveni izrabljeno in zavoljo nekakšne prisiljene poslušljivosti zelo hitro izgubi svojo privlačnost.

Oddfellows resda ne premore močne eksperimentalne note predhodnega albuma, se pa zato elegantno giblje med zloveščimi odtenki nekaterih skladb, punkovskim nabojem drugih in skorajda ves čas prisotno sludgy, blatno podlago, ki albumu daje tisto nujno konsistentnost, ki bi bila sicer okrnjena v ves čas trajajoči konfliktni igri med Denisonovim odrezavim kitarskim zvokom in Dunnovim toplim basom. Neravnovesje med nekakšno nežnostjo, intimnimi izpovedmi – »I owe you a love song for everything I've done wrong« - in kinematografsko megalomanijo je nasploh eno glavnih vodil albuma, ki pa se ves čas elegantno na novo vzpostavlja. Pa kaj, če Patton kdaj preglasi vse ostalo – kaj pa ste drugega pričakovali od frontmana, kot je on? Pa kaj, če so nekatere skladbe dovolj spevne in celo hitovske, da bodo šle v nos tako imenovanim zahtevnim poslušalcem? Tomahawk namreč niso tu zato, da bi impresionirali tiste, ki vihajo nosove. Kar pa ne pomeni, da jim ne bo nekega dne točno to vseeno uspelo.