Thrill Jockey, 2016

Če so Tortoise v prvi polovici svoje kariere, začenši s samonaslovljenim prvencem iz leta 1994, v sedmih letih postregli s kar štirimi prelomnimi dolgometražci, na katerih so z akademsko erudicijo prepletali prvine krautrocka, minimalizma in elektronike, duba ter različnih džez idiomov in tako rekonceptualizirali potenciale eksperimentalnega rocka ter vzpostavili temelje nedefiniranemu polju postrocka, pa je bend drugo polovico svojega delovanja prehodil v zmanjšanem, lahko bi rekli celo želvjem tempu. Rodovitnost bendovih prvih desetih let lahko razumemo v kontekstu njihovega pionirskega podiranja glasbenih mej, rahljanja ustaljenih struktur in kartiranja še neodkritih zvočnih svetov. Ta novi val pa je v drugi polovici devetdesetih, še bolj množično pa na začetku novega tisočletja zajahala nepreštevna množica navdahnjenih glasbenikov, ki je najprej stopicala za svojimi vzorniki, jim neutrudno sledila in jih v svoji inventivnosti, kot denimo v primeru Battles, slej ko prej dohitela ali prehitela.

Od odličnega, leta 2001 izdanega Standards, na katerem je peterica prvič resneje vpletla elemente elektronske glasbe in intenzivneje uporabila različne postprodukcijske prijeme, je bend stopil na pot postopne, minimalistične zvočne levitve, ki bi ji lahko v smislu usidranosti sloga in zvoka rekli tudi kvalitetna stagnacija. Kot je to dobro povzel Josh Gray iz spletne revije The Quietus, Tortoise pač ne zvenijo več kot prihodnost, saj je prihodnost, ki so jo oni napovedali sredi devetdesetih let, že za nami. Po četrt stoletja aktivnosti se torej vračajo s sedmim albumom The Catastrophist, ki je že pred izdajo zbodel v oči zaradi odpiljene albumske platnice, tj. kolažnega portreta, ki ga sestavljajo obrazni deli vseh petih članov, z glavo idejnega vodje in bobnarja Johna McEntireja za kalup. Gre za enajst pesmi obsegajočo plato, ki je nastala na podlagi petih kompozicij iz leta 2010. Te je bend ustvaril na prošnjo oblasti svojega rojstnega mesta Čikaga kot hommage njihovi bogati džezovski in improvizatorski sceni. Odprto formo omenjenih kompozicij, ki so v svoji prostorskosti in nedefiniranosti omogočale obilo improvizacij, je bend za potrebe pričujočega albuma nadomestil z novim okvirom, ki je pesmi vsadil v bolj predvidljive oziroma oprijemljive strukture. 

Sklicujoč se na že omenjeno kvalitetno stagnacijo lahko zapišemo, da je album še en v vrsti njihovih solidnih izdaj, ki z dvema izjemama, h katerima se bomo še vrnili, ne prinaša pretiranih presenečenj. Poslušanje plate na slušalke nam skozi njihovo detajlno produkcijo ponovno zagotavlja stoodstotno avdiofilsko izkušnjo, posamične skladbe, ki v svoji relativni raznolikosti nekako ne premorejo neke skupne teme, pa prav tako prinašajo zadovoljivo mero zanje značilne igrivosti in zvedavosti. Res pa je tudi, da morda zaradi okrnjenih dolžin in umanjkanja strukturnih klimaksov, pesmi včasih izzvenijo mimo nas brez pretiranega čustvenega vtisa, zato se zdi smiselno vprašanje, kako novonastale kompozicije (za)živijo na odru oziroma koliko si jih bend upa spustiti z vajeti. Če se vrnemo k omenjenima presenečenjema … Gre za prvi skladbi v njihovi instrumentalni diskografiji – izvzemši sodelovanje z Bonniejem »Princeom« Billyjem iz leta 2006 –, ki premoreta človeške glasove.

Kot prvo naj omenimo precej neumestno priredbo glam rock hita Rock On Davida Essexa. Navkljub frajerski vokalni reinterpretaciji Todda Rittmanna, člana nekdanjih U.S. Maple in Dead Rider, ter elektrificirani instrumentalni podlagi adaptacija v resnici ne preseže oziroma dopolni izvirnika. Povsem drugačno vzdušje pa preveva drugo črno ovco pričujočega albuma, zasanjano romantično pesem Yonder Blue v slogu britanskih Broadcast, pri kateri je svoj nicovski vokal posodila Georgia Hubley iz zasedbe Yo La Tengo. Vokalni gostovanji tako kljub načelni neumestnosti precej doprineseta k dinamiki albuma The Catastrophist.

In če se nazadnje ozremo k preostali deveterici skladb, gre med njimi izpostaviti albumski singel in obenem vrhunec Gesceap, ki v svojih sedmih minutah in pol predstavlja biser njihovih zadnjih treh izdaj, s svojo klasično postrock strukturo, utemeljeno na postopnem crescendu, skratka intenziviranju glasnosti, dinamike in udarnosti, pa tudi eksemplaričen primerek tega »žanra« v drugem desetletju 21. stoletja. Negativnih odstopanj pa ni najti niti med preostalo nabirko. Vsaka po svoje premore tisti izpiljeni slog Tortoise, tisto afiniteto do večplastnosti, kompleksnosti in matematičnih struktur, ki bodisi s samimi zvočnimi medigrami, predvsem na relaciji kitara-sint-vibrafon, bodisi s premišljenimi, zanje značilno nekonvencionalnimi taktovskimi načini in eklektičnimi ritmikami zadržijo poslušalčevo pozornost. Edini minus, pa še to ne, gre pripisati osnutku Gopher Island, ki nam s svojim retro analognim bas sintom in kraut ritmom odpre okno v svetove bendov Suicide ali Fad Gadget, a nam ga že po dobri minuti, ravno ko zajahamo tisti groove, zapre v fris.

Četudi bend četrt stoletja globoko v svoji karieri zveni bolj predvidljivo kot pred dvema desetletjema, saj se je v tem času označevalec postrock bistveno razpršil, pa v svojem ustvarjanju ostaja pustolovski in zato nikoli dolgočasen. Nezamudljiva priložnost, da vstopite v zvočne svetove ene najmarkantnejših rock zasedb zadnjih tridesetih let, pa se ponuja že v četrtek, 18. februarja, ko bodo Tortoise ponovno nastopili na zagrebških odrih, tokrat v Klubu Močvara.