Samozaložba / baza31posnetki, 2014

Tovariš strmoglavljen, za katerim se skriva Martin Ukmar, ki smo ga do sedaj lahko slišali vsaj v Kraških solistih, Kislem grozdju, Barki tone in belih plombah, tu in tam pa na dan vznikne tudi z bendom nevem nevem, z današnjo plato predstavlja že svoj tretji letošnji glasbeni izdelek. Za dolgometražno bipolarno motnjo – polarno pozornostjo, izdano na začetku tega leta, lahko brez zadržkov zatrdimo, da se tako zvočno kot vsebinsko naslanja na obstoječi tovarišev zvočni milje eksperimentalnega folkovskega idioma. Njegov primarni vehikel je nemara že kar reistično stihotvorstvo v tesni navezavi z eklektičnim prepletom etničnih ritmičnih struktur in psihedeličnih harmonij, tega pa začini še z zvrhano mero namenske dekonstrukcije strukturnih mrež tega ali onega žanra, v katerega iz tega ali onega asociativnega vzgiba strmoglavi.

Drugi Ukmarjev izdelek z letnico 2014 predstavlja sredi poletja na soundcloudu objavljen mikstejp z naslovom Error, ki ga je mogoče poslušati kot improvizacijski duet med solo klarinetom in pnevmatskim kladivom, ki je »tolkel v živo skalo za temelje nove zgradbe,« temu pa so dodani širši pasusi bolj tradicionalnih tovariševih kompozicij s tesnim prepletom kitare, bobnov in glasu.

Kot svojo tretjo izdajo pa je konec novembra na splet pod založniško oznako baza31posnetki postavil petdesetminutni album  osebni stečaj. Zanj pravi, da je nastal kot odziv na povabilo za sodelovanje pri kompilaciji elektronske glasbe, ki bo izšla v naslednjem letu. Če so prve tri skladbe na najnovejšem albumu - Cvet, V moji glavi pa … in Pojem pesek – še vedno jasno vpete v tovariševo kompozicijsko strukturo, kjer prevladujejo ritmični elementi, kitarske linije in zadušen glas, se novodobni bard slovenskega čudnega folka po slabih petnajstih minutah glasbenega popotovanja začenja ozirati proti bolj elektronskim zvokom. Skladba Neutron se začne s perkusivnim vzorcem, ki se vse bolj distorzira, dokler po slabih treh minutah v zvočno sliko ne pride daljši šum, podkrepljen z zvokom klarineta in novim tolkalnim vzorcem. Omenjeni šum je proizvod inštrumenta z imenom strmoglavc, ki ga je Ukmarju podaril Klemen Šali, nojzerskemu poslušalcu bolj poznan pod imenom Monoscarves.

Če se sicer zdi, da umestitev novega inštrumenta v standardni sestav Ukmarjevega instrumentarija ne bi smela zamajati osnovnih gradnikov skladb, se s strmoglavcem to vseeno zgodi. Tu pa vendarle ni mogoče govoriti zgolj o neposrednem vplivu dodatnega glasbila, temveč moramo spregovoriti tudi o delno spremenjenem namenu pri samem glasbenem ustvarjanju. V primeru osebnega stečaja je tovariš strmoglavljen po lastnih besedah poskusil »ustvariti bolj elektroničarsko glasbo«, kamor spadata tudi »uporaba loop efekta« in »semplanje določenih vzorcev«. S tem, da je bila že znani glasbenikovi repetitivnosti dodana še rezkost perkusivnih semplov, so v drugačna razmerja stopili tudi ostali gradniki njegovih skladb. Glas, ki često opisuje objekte v svoji notranji zamejenosti in svojevrstni zamaknjenosti, postaja znotraj nove kompozicije vse bolj diskreten, ločen od ostalih elementov, s tem pa umeščen na jasnejše mesto od poprejšnjega – dajmo temu reči - zamegljenega mežikanja v ozadju. Prav tako pa se tudi celokupen iztis tovariševe glasbe iz psihedeličnih strujanj s počasnim gibom premika vse bliže primordialnosti industrijskega zvočnega rvanja.

Če se zdi, da sta inštrument strmoglavc, ki je sestavljen iz treh sintov, ki delujejo preko svetlobno občutljive celice, in Ukmarjeva drugače začrtana glasbena linija pripomogla k spremembi širšega ustvarjalnega principa tovariša strmoglavljenega, je nemogoče zatrditi, da se lahko tudi v prihodnosti nadejamo podobnih odvodov od sicer znanega glasbenikovega idioma. S tem pa je nemogoče podati tudi kakršne koli teleološke sodbe o jasnem tovariševem razvoju ali o primernosti spremembe pozornosti s klasičnega instrumentarija na tistega, ki poseduje večjo širino denimo temu frekvenčnega spektra in kompozicijske obarvanosti. Naj torej zaključimo le z besedami, da tokrat poslušani dolgometražec v že vzpostavljeno 'novo čudno Slovenijo', v katero trenutno poleg tovariša strmoglavljenega spadata vsaj še Atila in 12, suvereno vnaša specifične zvočne in strukturne elemente nojzerskih in eksperimentalnih elektronskih godb, s tem vzporedno pa širi tudi meje samega žanra, če temu zaradi njegove nomadskosti sploh smemo tako reči.

https://tovaristrmoglavljen.bandcamp.com/