Zavod Sploh, 2015

Cene Resnik, Vid Drašler in Tomaž Grom so vsak po svoje že utrdili prisotnost na tem ali onem delu širše scene. Lahko bi kdaj zaigrali tudi v okviru kakega od ne več tako zelo redkih festivalov improvizirane glasbe kot ena od kombinacij, sestavljena in razpuščena za čas svojega nastopa. A ko neka zasedba nastopi, da bi za nedoločen čas presegla trenutek igre in vzpostavila kontinuiteto, je videti, kot da je scena poleg tega, da živi, dobila nek nov element. No, če nič drugega, sproža vsaj nove razmisleke, zapise, ali ne nazadnje določene medijske zaznamke. Tako je v preteklem tednu trio po izdaji prvenca vstopil v klub Cankarjevega doma in na nacionalni radio, kolikor to komu kaj pomeni.

Nekateri trii Tomaža Groma, bodisi Samo Gromofon bodisi Alzheimer, živijo občasno ali sčasoma utonejo v pozabo. Ob izdaji, kot je Trojnik, se vseeno zdi, kot da je bila obljubljena tudi kontinuiteta, ki je Alzheimer ni dal, Samo Gromofon pa se ji še ni zavezal. In tak zamrznjen trenutek, do kakršnega v improvizaciji naj ne bi prišlo, spet dobi pomen še enega mikro mejnika. Izdati posnetek ni neko fotografsko dejanje, ampak zahteva refleksijo, preposlušanje in odbiranje, ki so se mu tudi tu podvrgli in ga izvedli sami akterji. 

Trojnik je aluzija, lažna navezava na dvojnik, eno od postaj na poti Gromove prijateljske zasedbe s Sambolcem in občasno pesnikom Čučnikom, Tilt. Navezava je bila izpostavljena na preteklem koncertu v Menzi pri koritu, ko se je precej nepričakovano in mimogrede zasedba pojavila na špilu v okviru literarnega dogodka Prebranec. Trojica je seveda zaživela, a tedaj s pretežno Gromovim materialom, ki se na presenečenje nekaterih prisotnih ni ustavil niti pred kako bolj ustaljeno vižo ali bluesovskim akordom. Navezava pa je bila tudi izdana, postavljena na laž, saj so se viže izkazale le kot vezivno tkivo, ki se je sčasoma umaknilo temu, kar njegovi člani počnejo sicer. 

Med člani Trojnika je bil tako v svoji zasedbi kot na omenjenem koncertu določenemu idiomu še najbolj zavezan Cene Resnik in prek njega lahko tudi najprej prepoznamo zasuk pri vzpostavitvi tria skozi njegovo diskografskego življenje. V enajstih improviziranih kosih se tako večinoma odpove fraziranim pasažam, tonalni kontinuiteti, Coltranovski meditaciji in se skozi presekane note ter pretežno šumenje in pihljanje poda na neko drugačno pot. 

Trio je pri tem zadržan, prej na strani tišine kot polnega zvena, kar pa mu da tudi več prostora za skupinsko zvočno dinamiko. Namreč to, ki mimo dramskih zasukov vzdržuje neko napeto govorico, tu in tam dvigne do skoraj bučne skupinske improvizacije, a ne da bi v svojem spogledovanju z jazzovsko igro tej popolnoma pritrdila.