Tuatara: Underworld

Sunyata, 2014

Kadar je govora o superskupinah - združenjih glasbenikov, katerih primarne skupine že imajo svoj sloves -, je ob današnjih gostih Tolpe bumov, zasedbi Tuatara, potreben malce daljši postanek. Originalno postavo tvorijo namreč člani bendov, kot so R.E.M., Screaming Trees, Luna in Critters Buggin' – žanrsko na precej drugih koncih palice, ki pa se v Tuatari povežejo v glasbi raznovrstnega jazz-funka. Vse skupaj se je začelo leta 1996 kot projekt z namenom odkrivanja razsežnosti filmske glasbe med Petrom Buckom, Barrettom Martinom, Justinom Harwoodom in Skerikom, ki so mu nadeli ime po novozelandskem reptilu – pač, domovinska asociacija Justina Harwoorda. Petega avgusta letos so pri založbi Sunyata izdali že svoj sedmi studijski album, poimenovan Underworld. 

Tuatarin zvok je skozi leta tekel skozi serijo preobrazb, ki so bile v prvi vrsti povezane s številom aktivnih članov. Po uspešnem prvencu Breaking the Ethers leta 1997 so leto kasneje izdali album Trading With The Enemy s petimi dodatno priključenimi člani, kar se je poznalo skozi njihov zvok, saj je bil občutnejši poudarek na žanrskem spajanju z eksotičnimi inštrumenti. Do izdaje tretjega albuma je bilo že 11 članov in v nadaljevanju so postajali vedno bolj žanrsko nedorečeni.  Kot pravi Barrett Martin, člane vedno vleče skupaj neka mistična težnja po ustvarjanju šamanistične glasbe, ki s tem tudi želi pojasniti šestletno Tuatarino odsotnost. Pravi, da so se v tem času posvečali svojim drugim projektom. Barrett je recimo magistriral iz etnomuzikologije, Peter Buck se je po razpadu R.E.M. priključil nemalo novim bandom, Skerik je bil na turneji s svetovnimi imeni modernega jazza, Justin pa se je medtem udomačil na Novi Zelandiji. Čeprav ločeni, so pri lastnih studiih razdeljeno posneli ideje za pesmi ter jih združili na novi izdaji dvojnega albuma Underworld. 

Na njem tudi ne primanjkuje novih sodelovanj, saj so se originalni zasedbi pridružili Cedric LeMoyne, basist skupin Buck ter Gnarls Barkley, slavni pearljamovec Mike McCready ter newyorški DJ Megman. Skladno z mistično težnjo združevanja se tudi album otvori s plemenskim komadom Calling the Spirits, ki služi kot uvod prvemu delu albuma, ki nas nato popelje po eksperimentalnem podzemlju jazza in rocka poznih 60-ih let. Tuatara tako tudi nakazuje obrat k svojim zgodnejšim posnetkom in prvemu albumu, saj se žanrsko odmika od zadnjih – »East of the Sun, West from the Moon« ter »The Here and The Gone«, ki so ga posneli s poetom Colemanom Barksom. Opustili so govoreča besedila ter se zopet podali v vode inštrumentalne glasbene fuzije in nam lahko obujajo asociacije eksperimentiranj z glasbenimi motivi starih Bondovih filmov, ko so jim recimo dodajali kongo bobne. Na polovici komadov nastopi mirnejši, tolkalsko osprednji komad Enchantment, ki zaključi prvi del albuma, ki je bil bolj posvečen ambientalnemu jazz-fusionu in tako deluje kontrastno drugemu delu, ki po svoje prikazuje Underworld v pravem pomenu besede. 

Začenši s komadom Descending se tudi sami spustijo v podzemlje, pri katerem prevladuje temačnejši lounge-funk. Prevladujoč breakbeat spremljata razigrana bas in Skerikov saksofon, ki je izstopajoč na komadu Lost in Shinjuku, saj je zaradi efektov težje prepoznaven, a kreira prefinjeno zasanjano ozadje. Dobro uro dolg album je tako mešanica glasbenega eksperimentiranja, v katerem si Tuatarovci privoščijo raziskovanje zvoka iz svojih začetkov, ki jih tudi uspejo najti. Čutiti je vznemirjenost, pravi krovni vodja Berrett Martin, ki je prevladovala ob nastajanju začetnih albumov iz devetdesetih. Pravi tudi, da jim kratki komadi ne dopuščajo, da bi postali »jam band«, a se tega tudi izogibajo. So kompozicijski band z eksperimentalnim in raziskovalnim tvistom.

Razlogi za ponovno izdajo Tuatare so se skozi čas kopičili. Poleg želje po kulturnem in izkustvenem bogatenju samih glasbenikov se je izkazala Tuatarina moč še v tem, da si lahko v njej glasbeniki privoščijo neobremenjeno, kolaborativno okolje, ki deluje s svojim tempom. Vsak član ima svoje interese in člani sami se zavedajo tega. Barrett pravi, da verjetno zato Tuatara še obstoji – ker si pustijo dihati.