Kompakt, 2014

Pozornost, ki je je pri spletnih glasbenih medijih in v elektronski skupnosti deležna plošča 'Vermont' istoimenskega dvojca, pripelje do vsaj treh zaključkov. Bodisi da estetiki krautrocka še vedno ni potekel rok trajanja. Da se v elektronski glasbi trenutno ne dogaja nič pretresljivo novega in se zato producenti ozirajo v preteklost. Ali pa da smo feni sintetične glasbe v srcu preprosto zelo nostalgični ljudje. Verjetno je kanček resnice v vseh treh tezah, je pa obenem treba poudariti, da odmevnost Vermonta vendarle ni presenetljiva. Spomnimo se le Geoffa Barrowa in njegovega krautrockersko usmerjenega projekta Beak>, ki je pred nedavnim s svojim drugim albumom navdušil celo nekoliko bolj sredinsko publiko. Vermont, ki je za razliko od Beak> sestavil precej bolj sintetično izpeljanko krautrocka, zaenkrat sicer ostaja predvsem na radarju fenov zvedavejše elektronske glasbe. Je pa hkrati res tudi to, da je kar upravičeno deležen primerjav s Kraftwerki, dasiravno iz njihovega zgodnejšega obdobja, ko še niso skladali hitov. Ampak primerjava s tako legendo pač ni kar tako.

Plošča oziroma zasedba Vermont je prvo sodelovanje razmeroma uveljavljenih nemških producentov in didžejev Danila Plessowa in Marcusa Worgulla. Plessow je najbolj znan pod psevdonimom Motor City Drum Ensemble, Worgull s svojim pravim imenom, obema pa najdemo skupni imenovalec v house glasbi. Ta ima sicer bore malo skupnega z estetiko njunega prvenca, toda izkušnje studijskega ustvarjanja, rokovanja s sintetizatorji in ne nazadnje didžejanja so jima brez dvoma močno koristile. Ko slišiš ploščo 'Vermont', ti je že na prvi posluh bolj ali manj jasno, da je delo nekoga, ki ima najbrž za sabo precej resno izkušnjo z elektronsko glasbo. Podobno mnenje verjetno delijo tudi odgovorni pri založbi Kompakt, ki so dvojcu ploščo založili, in verjetno Plessow in Worgull zanjo resnično ne bi mogla najti boljšega doma. Če kje, potem so tisti pravi nasledniki krautrocka namreč zbrani prav okoli te cenjene nemške založbe in Vermont nedvomno spadata v to izbrano druščino.

Če ploščo slišiš, preden prebereš spremni tekst, verjetno sledi prvo presenečenje. Približno polovica od štirinajstih skladb je v svoji strukturi sicer res razmeroma enostavna, toda druga polovica ponudi vtis premišljenega komponiranja. Zato je dejstvo, da sta Plessow in Worgull vse skladbe izluščila iz improviziranih sešnov, najmanj presenetljivo. Vtis, da gre za skrbno dodelane skladbe, poudarijo tudi drugi sodelujoči glasbeniki, ki mojstrsko najdejo skupni jezik z dvojcem. Za legendarnega krautrockerskega veterana Jakija Liebezeita je to sicer praktično povsem domač teren, daleč od njega ni niti kitarist Dominik Von Senger, v izrazu dvojca pa se izvrstno znajde tudi irski violinist Dermot O'Mahony. Te skladbe, v katerih sodelujejo glasbeniki z akustičnimi inštrumenti, dobijo tisto žlahtno podobo klasične krautrockerske kombinacije elektronike in akustike, medtem ko večina ostalih raziskuje predvsem krautrockersko elektronsko estetiko iz poznejšega obdobja. Na eni strani so to skoraj ambientalne skladbe v maniri Briana Ena, na drugi bolj ritmično zaznamovane skladbe na sledi že omenjenih Kraftwerk. Pri sorodnih improviziranih seansah glasba pogosto ponudi vtis nekakšne samoterapije za ustvarjalce same, in resnici na ljubo se ta vtis priložnostno pojavi tudi na plošči 'Vermont'. Toda še mnogo več je tistih drugih, domišljenih in dobro premišljenih trenutkov, v katerih Plessow in Worgull izročilo nemških pionirjev obudita v najlepši podobi. Nedvomno plošča, ki si zasluži pozornost.