ARTium/Def Jam, 2015

Kaj se zgodi, ko se mladenič iz zahodnoobalnega Long Beacha odloči zapustiti domače neperspektivno okolje, uiti brezizhodnemu uličnemu oziroma „gangsterskem“ svetu in poiskati samega sebe, lahko zadnja leta opažamo pri vse bolj opaznemu raperju Vincu Staplesu. Poba, ki je te dni dopolnil 22 let, je raper postal dokaj slučajno, v času, ko je spoznal tri člane razpadle in razgrajaške mladostniške falange Odd Future, med katerimi gre kakopak izpostaviti Earla Sweatshirta. Druščina ga je bodrila in večkrat povabila na svoje plošče, kmalu pa je začel Vince zelo uspešno izdajati tudi svoje lastne kompozicije.

Preko mixtapov in tudi lanske, odlične kratke plošče „Hell Can Wait“ je pridobil zgledno bazo zvestih privržencev med hiphoperskimi glavami. V začetku leta je najavil svoj kar dvojni debitantski album, kar je v svetu popularne godbe in hiphopa prava redkost, med poslušalstvom pa je završalo, ko je fant izdal uvodni single, skladbo „Senorita“, in ga podkrepil s prvovrstnim videospotom.

Kmalu je postalo jasno, da je dvojni album bolj konceptualne kot kvantitativne narave, saj gre za dva pol ure dolga diska brez odvečnih skitov in s kratkimi ter jedrnatimi kompozicijami. Na njih se preko neposrednih, direktnih, močno avtobiografskih in povsem nesočustvujočih zgodb iz soseske prebija skozi klasične zgodbe getovskega mladeniča, čigar vsakodnevno življenje se vse bolj nagiba h kriminalu. Ob tem zaznava neperspektivnost okolja okrog sebe, do katerega pa ni apologetski, obsojajoč, ga ne čisla niti ne poveličuje, v njem ne išče inspiracije ter o njem ne pridiga, modruje ali ga poskuša razumeti. Pušča ga stvarnega, kot je.

Preko vsakdanje nasilne in faktoidne sivine slikovito orisuje determinirajoče okolje preprodajalcev, konzumentov, zablojencev, drogeraških odvisnikov in ostalih getovskih fac na način, kot geto prikazujejo zunanjemu svetu, le da mu dodaja močan notranji in podoživetveni pečat. Resnično mračno življenje je del njegove nostalgije, ki nam jo ponuja zelo prvoosebno in z odločno naracijo, ob kateri se morda kdo občasno lahko počuti nelagodno, saj poslušalca s socialnimi sentimenti sooča z demoni preteklosti.

 

Narativno gre za pripoved lucidnega, uličnega življenja mladega človeka, obdanega s kriminalom znotraj samodestruktivnega okolja, kjer se dnevi ne spreminjajo, nasilje pa je stalnica že vsaj od časa, ko so v keho strpali njegovega preprodajalskega očeta. Vse svoje krize, depresije, adiktivne odklone, tesnobe, paranoje in halucinacije podaja publiki zelo osebno, saj ga ne zanimajo radiu prijazni refreni ali glasba, temveč ostaja nekalkulativen in predvsem iskren.

Njegovemu pripovedništvu sledijo prvovrstne glasbene podlage, ki so v večini delo producenta No I.D.-ja, sicer staroste, ki je obrti učil in naučil tudi Kanyeja Westa ter je sodeloval s praktično vsemi najvidnejši raperji zadnjih 15-ih let od Jay-Z-ja, Nasa, Commona, Kanyeja Westa, Killer Mika do G-Unitov, Ricka Rossa in Draka. Ob No I.D.-ju so v zelo kohezivno in študiozno glasbeno celoto svoje produkcijske presežke skovali še Dj Dahi, Clams Casino in Christian Rich. Podlage so Vincu dodale novo širino in so boljši del albuma, saj zelo nevtralizirajo tanek in nebarvit vokal protagonista in mu dodajajo atmosfersko širino. Verbalni deli se tako preprosto zlivajo z besedili, da se zdi, kot da so nastajali hkrati in so neodtujljiva celota, nemalokrat pa se podlage, kljub temu da so tehnično zelo urejene, zaradi svoje izraznosti prebijejo pred vokal.

Produkcija sicer sovpada z besedili, saj gradi na lo-fijevskih temačnih, peščenih, depresivnih in še kako pritajenih, čvrstih, tekočih ter natančno estetsko dodelanih predlogah, ki so zvočno kohezivne. Zvočno je produkcija masivna, a na prvi posluh nemalokrat deluje zelo minimalistično, saj so zvoki detajlno dodelani in jih nefokusiran poslušalec nemara ne sliši ob prvem poslušanju. Močan vtis puščajo odlični, močno prezentni in prostorni sinti, ki sledijo produkciji tega trenutka in vase vsrkavajo pošastno, temačno, srhljivo ter precej industrialsko, klavstrofobično podobo, nastavljeno za refleksije dežurnega klepetača. Sporadično se na plošči pojavljajo otožni in omotični klavirski riffi ali brutalni snari, ki se izlivajo v nekaj natančno postavljenih psihedeličnih vzorcev in ponujajo malce odtujeno, a mračno popotovanje po getovski galaksiji verbalnega akrobata. Le-ta sicer malce trpi zaradi mestoma nesamozavestnega glasu, ki pa so ga producenti naštudirano zakamuflirali v prvovrstno, žmohtno celoto.

Vince se je skozi prvenec prebil suvereno in brez gostov iz sveta raperskih prvokategornikov, namesto katerih daje nekaj prostora svojim glasbenim sopotnikom iz dosedanje kariere. Morda kakih 10 minut predolg album mestoma trpi za malce površnim pisanjem besedil, a v velikem delu albuma Vince vseeno blesti in še naprej naznanja novo rapersko pomlad. Že res, da se tematsko giblje po precej enoplastni urbano-getovski uniformiranosti, a je znotraj nje tako prepričljiv in analitičen, da česa drugega od njega niti nočemo, saj v poetični maniri, z dobrim tokom besed ter besedili popelje poslušalca v turobnost getovskega vsakdana. Da Vince Staples ne cilja na široke mase, dokazuje tudi njegova brezživljenjska naslovnica albuma, ki ni komfortna ne za poslušalca ne za rimoklepača.

Summertime '06 je daleč od poletne veseljaške plošče, čeravno je drugi CD morda malce bolj relaksiran od prvega. Pravo vrednost album ponuja po večkratnem fokusiranem poslušanju, kjer se lahko v njem najdejo poslušalci bodisi OutKastov bodisi Earla ali Kendricka.