Hyperdub, 2013

Kljub navadi, da o novih izdajah spregovorimo še pred njihovim izidom ali tik po njem, bomo danes razmišljali o Waltonovem prvem albumu Beyond s časovno distanco, ki si jo premalokrat privoščimo. Vedno bolj množična produkcija elektronske glasbe nas sili v nenehno premlevanje o novostih, poslušanje glasbe pa se zlahka sprevrže v površinsko konzumiranje. Kot smo slišali v uvodnem komadu, se Walton poigrava z idejo o brezčasnosti glasbe, kar je tudi glavno vodilo pri premišljevanju o njegovem prvem dolgometražcu. Kaj lahko torej povemo o tem albumu štiri mesece po njegovem izidu? Bi v tem času upravičeno pozabili nanj ali ne?

Walton je eden tistih producentov, čigar glasba ne more prikriti dejstva, da prihaja iz Anglije, saj so vplivi otoških basov, housea, uk funkyja, grimea in podobno, več kot očitni. Je eden tistih, ki ne pripravlja velikih presenečenj, a bi lahko kljub temu suvereno stal v prvih vrstah ne samo britanske scene, temveč tudi širše. Po treh EP-jih, izdanih pri Hyperdubu, je zakuhal verjetno še najbolj housersko obarvan izdelek, ki ga je doslej izdala ta založba. Ker pa ta oznaka v kontekstu albuma Beyond vzbudi preveč asociacij, je bolje govoriti o vzdušju, ki ga je ta 22-letnik ustvaril. Slednje sproži celo vrsto podob v poslušalčevih mislih ter iz spomina na dan potegne množico bolj kot ne nostalgičnih občutij, ki jih Walton spretno in natančno prepleta z novimi glasbenimi tokovi.

Waltonov najmočnejši adut ni inovativnost, temveč ustvarjanje blagozvočja, ki se poslušalcu zelo hitro zasidra v uho. Prav v tem pogledu je album Beyond neprecenljiv, saj je na njem čutiti celo vrsto avtorjev, ki so tako očitno zaznamovali Waltona, ki pa je te vplive stkal v izjemno plesno celoto, iz katere vejeta neustavljiv optimizem in energija. Najboljši primer igrivosti tega Manchestrčana je komad Frisbee, v katerem je uglasbil vsakdanje rituale in elektronski komponenti zvoka vdahnil človeško noto. Pokašljevanje, vdihe in žvižge je prepletel z ritmičnimi akrobacijami in ustvaril najbolj velikopotezen komad na celotnem albumu.

Album Beyond se sprehodi po vseh ključnih žanrih elektronske glasbe: od spevnih housičev, kot je Every Night, prek trših dubstepovskih ritmov do pocukranih in z rnb-jem inspiriranih skladb, kot je Can't You See pa vse do industrijsko hladnih ambientov, kot ga slišimo v komadu Amazon. Vmes ne manjka niti surovih sintičev, ki imajo glavno besedo v komadu Help Me Out, in kompleksnejših prepletanj vsega omenjenega. Če razmišljamo o albumu kot enoti, je treba omeniti tudi dramaturgijo, ki po uvodu privede do vrhunca, do najbolj izstopajočega komada You & Me in se počasi spušča v štiričetrtinski zaključek.

Na albumu Beyond je Walton dokazal, da je včasih bolje ostati pri že preizkušenih prijemih kot nenehno iskati nekaj novega in da lahko poigravanje z ustaljenimi tehnikami obrodi veliko sadov. Tako se Walton spomenikom prvinskega detroitskega zvoka, acid housa in basom ne priklanja in ne pogleduje proti njim s ponižno nostalgijo v očeh, temveč z njih kruši drobne delčke in jih sestavlja v čvrsto gmoto. Pri tem ne moremo mimo Waltonove želje po preseganju časovnih okvirjev, kar lahko z gotovostjo zatrdim, da mu je uspelo. In če odgovorim na vprašanje, ki sem ga zastavila na začetku: v štirih mesecih, odkar je izšel pričujoči album, le-ta ni zbledel, temveč se je v ideji o brezčasnosti še bolj jasno artikuliral in se tako zapisal med vidnejše dolgometražce, ki jih je doslej prineslo leto 2013.