Third Ear Recordings, 2011



House glasba, kot ena tržno najuspešnejših zvrsti, je že zaradi svoje bogate zgodovine, izjemne priljubljenosti in razširjenosti izpostavljena meteornemu dežju medlih, konzervativnih in generičnih slogovnih poskusov. Izrazi, kot so kakovost, nadzor in izvirnost, so bliskovito podlegli takšnim, kot sta kvantiteta in zamašenost. Čemu je temu tako, danes ne bomo raziskovali. Prst nam odločno kaže v smeri svetovnega mrežja, a to razpravo bi bilo neiskreno pričeti brez omembe demokratične koristi, ki jo je house glasbi predstavil internet. Ustvarjalci se lahko bolj kot kdajkoli v glasbeni zgodovini potopijo v širne digitalne knjižnice globalnega housa, s pomočjo katerih si gradijo specifično, lokalno identiteto. Jemanje globalnih vplivov za ustvarjanje lokalnega zvoka je sicer nekaj, kar angleški didžeji počnejo že desetletja - najbolj očitno v primeru njujorškega housa, ki so ga pridno zgnetli do točke, kjer je mutiral v UK garage. Toda v zadnjih letih se v britanskem okolišu srečujemo s preporodom house estetike, ki ga je pomagal obuditi predvsem internet.

Številni londonski producenti z grime ali dubstep poreklom namreč silovito poskušajo prodreti na svetovno sceno z neuspešnimi house trópi, ki bolj kot na inovacije spominjajo na odkrivanje tople vode. Premostitev Atlantika pa je 25-letnemu Warrenu Brownu alias Wbeezi, za razliko od vrstnikov, predstavljala zgolj drobno oviro – predvsem s pomočjo založbe Third Ear Recordings. Britanska založba je ustvarila neksus med Otokom in Detroitom pred dobrim desetletjem in se izrazito posvetila ameriškemu beatdownu s prispevki zvenečih imen, kot so Theo Parrish, Delano Smith, Norm Talley, Mike Clark in Pirahnahead. In po šestih letih obstoja založbe, leta 2008, je prišel tudi čas, ko si je izdajo kot prvi Britanec prislužil Wbeeza, in sicer Heavystuff EP.

V času enega EP-ja se je Wbeeza znal sprehoditi od zadetih beatdown produkcij vse do karnevalskega housa z dub posebnostmi, ki so sprožili celo kratkoživ izraz za nov slog – dubbage. Od te izdaje naprej se je Britanec izkazal kot vešč klepač detroitskih perkusij. To nenazadnje dokazuje tudi njegov prvi dolgometražec Void. Album Void je skicirka, ki vsebuje zadnja štiri leta Brownovih ustvarjalnih odvodov. Na njem se nahaja sedemnajst izredno kratkih, a poglobljenih glasbenih študij, ki razkrivajo predanost deep house spektru. Zaradi nenavadne kratkosti so didžejem precej neprijazne, a so teksture vseeno tako dobro stkane, da imamo občutek nenehnega lebdenja. Wbeeza s svojim prvencem koherentno obuja spomine na same korenine house glasbe; moč je slišati vplive hip hopa, jazza, latino ritmike in abstraktnih ambientalnih eksperimentov, ki so med seboj zliti kot osredotočen tok zavesti. Edina skladba, ki grobo izstopa iz teh okvirjev, je rap komad The World Is Yourz, ki nas opomni, da Wbeeza izhaja iz hip hop okolja, južnolondonskega Peckhama. Lansko leto je celo produciral nekaj skladb tudi za zloglasnega predstavnika road rapa – Giggsa.

Warren Brown je vsestransko nadarjen producent, ki ga žanri ne omejujejo, in ta pristop preprosto sije iz njegovih kompozicij. Plošča Void je ogromen silos odličnih idej, ki pa žal niso bile pripeljane do popolnosti. Razlog za Wbeezino učinkovitost je moč najti tudi v dejstvu, da pravzaprav ne sledi nobeni sceni ali trendu. Warren Brown samo ustvarja beate, ki sicer sprožajo reference na Detroit in Chicago, vendar ne bi mogli biti skovani nikjer drugje kot v Londonu.