Artemisia, 2014

Wolves In The Throne Room se po dobrih dveh letih diskografske in koncertne tišine vračata s ploščo »Celestite«. Po zadnji izdaji »Celestial Lineage« sta namreč napovedala daljši odklop od cikla turnej in snemanj ter pravzaprav poniknila nazaj v kaskadske gozdove oziroma v samooskrbno domačijo v bližini Olympie v Washingtonu, kjer bivata s somišljeniki. Način življenja, ki ga prakticirata brata Weaver, je bil skozi vsa ta leta ponavadi prav toliko predmet intervjujev kot sama glasba. Wolves In The Throne Room so navsezadnje, kljub odsotnosti izrecne propagande, nekako bolj celosten bivanjski projekt, izziv, v mnogočem različen od danosti moderne dobe. A o tem si lahko več preberete na drugih mestih, v starem spletnem arhivu Radia Študent, kjer so vam dostopni DJ Grafiti, intervjuji in koncertne recenzije njihovega dela.

 

No, sedaj sta med nas poslala »Celestite«, ki je pravzaprav sopotnica prejšnji »Celestial Lineage« in na kateri sta s pomočjo zvestega inženirja in prijatelja Randalla Dunna potencirala nekatere v ozadju že vse čas prisotne zvočne in konceptualne elemente. Gre predvsem za sloj sintetizatorskih tekstur in tiste dodatne sestavine, ki jima sama pravita »psihedelične« in »ambientalne«. V bistvu jima je potopitev v gmoto analognih sintetizatorskih tonov in tekstur plošče »Celestial Lineage« služila kot iztočnica za ustvarjanje novega materiala, ki pa pravzaprav sledi okviru tamkajšnjih komadov. Je nekakšna njihova zvezdnata odslikava. Uporaba pridevnika »zvezdnata« je tukaj namerna, saj imata na »Celestite« Wolves In The Throne Room končno priložnost izpovedati vso naklonjenost do tistih glasb, ki jih danes označujemo z izrazi, kot so »krautrock«, »ambient« ali pač »kosmische musik«. Brata Weaver sta v intervjujih redno opevala kultne nemške skupine, kot so bili npr. Tangerine Dream in predvsem Popol Vuh, sedaj pa sta tovrstnim zvočnim in narativnim pokrajinam posvetila celoten album. Posledično ga torej skoraj v celoti tvorijo le analogni sintetizatorji, nekaj kitar in gostujočih pihal - vokal in bobni pa so povsem odsotni.

 

Vendar bi si upal reči, da je v njunem početju nekaj, kar ju loči od zadnja leta vseprisotnega in občasno tudi bizarnega krautrock malikovanja znotraj neodvisne scene. Wolves In The Throne Room, tako kot celotna kaskadska black metal scena, ki se je v njihovi senci zagnala, brez dvoma pripadajo tisti liniji dojemanja black metala, ki so jo ključno zaznamovali Burzum in njihova dediščina. Z Burzum ter predvsem z estetsko-spiritualnimi prostori, ki jih je ta projekt odprl, jih že od vsega začetka veže globoka, a tudi osvežujoča afiniteta. Ena izmed pomembnejših politično-umetniških gest je tako bila, da so celotno avro in izraznost te kontroverzne entitete prek kreativne alkimije in lucidnih stališč premaknili znatno v levo in nekako simbolično odprli vrata mnogim iz anarho in DIY hardcore scen, da se spoprimejo z neizpodbitno vplivnostjo in pomembnostjo Burzum. 

In »Celestite« je tako na neki način nemogoče misliti neodvisno od znanih izletov Burzum v instrumentalne, proto-new-age in ambientalne sintetizatorske vode. A tam, kjer Burzum delujejo rahlo okorno in površinsko, gredo Wolves In The Throne Room globlje, z resničnim občutkom za zvok in ne zgolj aludiranjem na fantazijske soundtracke otroštva. Ob znatni pomoči Dunna in izkušnji severnoameriškega avant-metala zadnjih let, z zasedbo Sunn O))) na čelu, izkažejo razumevanje za pionirski ambient sedemdesetih let, ki jih tako zelo fascinira, ter ga zelo fizično in ozaveščeno položijo v srčiko lastne izraznosti. Rezultat je po eni stran povsem anahronističen, kot bi bil iz drugega časa in drugih svetov, a je obenem povsem tukaj in zdaj, učinek kreativno-energetskega naprezanja posameznikov z unikatno vizijo in resnostjo, neodvisno od trendovstva in retro-fascinacije. Zanimivo pa je, da jih z Burzum druži tudi naklonjenost do zgodnjega trancea in housa, ki svojo koncepcijo zamaknjene repetitivnosti dolgujeta tudi zgodovinskemu krautu in ambientu, a sta ga Weaverja spoznala predvsem prek stika z močnimi posthipijskimi psihedeličnimi skupnostmi v ZDA.

»Celestite« premore huronski in analogno nasičen, teksturiran nebulozni zvok, kjer neizogibna molovska dromljanja in arpeggiatorje sekajo sub-basovska pulziranja in dopolnjujejo občasni vdori nizkih, sunnovskih kitar. Vseh pet komadov pa je neke vrste onirična odslikava ustrezajočih kosov s »Celestial Lineage«, ki se kdaj pojavijo v obliki sintovske reiteracije motivov ali pridušenega odmeva osnovnega riffovskega materiala. Večino časa smo v globokem in spominsko pomenljivem kozmičnem brstenju, ki pa zaradi omenjene dronersko-noiserske senzibilnosti premore vsaj dodatno masivnost in intenzivno šumečo razsežnost. Ta občasno dobrodošlo nadvlada bolj površinski melodično-povedni sloj dogajanja, ki pa tudi ni ves čas povsem monokromatski, temveč postreže z neobičajnimi premiki tonalnih centrov. Iz vse te meglice gotovo prepoznamo vsaj odmeve »Thuja Magus Imperium« v »Turning Ever Towards The Sun«, »Subterranean Initiation« v »Initiation At Neudeg Alm«, »Wooden Cathedral« v »Bridge Of Leaves« ter »Prayer Of Transformation« v »Sleeping Golden Storm«. In ravno »speči zlati vihar« je slikovita besedna podoba, ki kar zvesto odseva vsaj del tega, kar na plošči slišimo.

Wolves In The Throne Room so se torej znova zagnali, na zahodni obali ZDA bodo tudi odigrali nekaj koncertov, ploščo »Celestite« pa so pred nekaj dnevi izdali povsem neodvisno, pri svoji lastni založbi Artemisia Records.