Sky Team/Red Eye, 2014

Jonatan Leandoer Håstad, aka Yung Lean, je bel, buckast, ponekod neroden najstniški predstavnik izredno dobro situiranega švedskega srednjega sloja, ki med drugim rapa o tem, kako - v predmestju Stockholma, I guess - šteje bankovce, se maščuje svojim sovražnikom in, oprostite izrazu, fuka. Kot lahko najbrž sklepate, to gre z roko v roki s še eno Leanovo značilnostjo: da je najbolj prisoten ne v spletnem glasbenem diskurzu, temveč na tistih koncih interneta, kjer globalna mladina množično izmenjuje simbole - na Twitterju, v večtisočglavem chatu na portalu za prenos video iger Twitch ali na straneh za deljenje slik, denimo Facebook stran Freddy Yolo, kjer avtorji secirajo in remiksirajo logotipe in klišejske vizualne elemente, ki so tudi sestavni deli Leanove podobe in besedil - Logotipi Nike, Arizona Ice Tea, Monster, Nintendo 64 ... aloe vero, renesančno umetnost.

Ne gre pa spletovljana Yunga Leana in njegove v oči bodeče reiteracije pomenov, ki so prvotno nastali na skrajno drugem koncu geopolitičnega spektra, lepo pakirati, kot se rado počne, v izrazih, kot sta »ironija« in »meme«. Yung Lean je mladostnik, ki le malce bolj dobesedno »živi« na internetu kot njegovi vrstniki, in ta bogata kolektivna identiteta preveva njegovo podobo in glasbo. Tvori nadpomemben kontekst za razumevanje njegovega dela, a je skoraj univerzalno spregledan pri kritičnih obravnavah le-tega. To je le simptom: tako kot črnski raper, ki lahko v svojih komadih nastopa v fiktivni vlogi kapitalističnega menedžerja svoje revne črnske soseske, stoji Yung Lean kot vodilna figura med na spletu zbrano množico glasnih, hiperustvarjalnih, precej ošabnih, a hkrati nemočnih, sistematično ignoriranih mladih - razen, seveda, ko so kot gole številke všteti v »user base« pri miljardnih prodajah spletnih aplikacij, katerih vrednost soustvarjajo. Tako s svojo paradoksalno zajebano držo bel najstnik zadene v tisto strukturno funkcijo rapa, ki si jo je polastil kvečjemu komercialni rap, in ki namesto programa aktualnih pritožb in vizij ustvari prostor, kjer zaživijo prav tiste imaginarne podobe moči, katerih obstoj a priori prepreči konkretna ureditev sveta.

Tako se glasi nujno potrebna »fancy« razlaga, zakaj se mi Yung Lean zdi eden najbolj intelektualno stimulativnih in družbeno relevantnih pojavov v rap glasbi zadnjih let in zakaj ga poslušamo v današnji Tolpi. Pa vendar, s tem smo še vedno tam, kjer bi bili, če bi Leana odpisali kot »meme«: na metaglasbeni ravni, ki jo je Yung Lean sklenil pustiti, ko je prejšnji mesec izdal prvi resen album, Unknown Memory.

Leanov albumski preskok je na nek način bil samoumeven. Kot raperja ga zlahka dojamemo kot štos, a podlage, ki jih za njega delajo mladi producenti Yung Gud, Yung Sherman in WhiteArmor, že dlje časa obračajo glave v resnem glasbenem polju. Z dobrim razlogom. Gre za simplistično, počasno in povsem turobno, poceni, a neverjetno všečno sintesajzersko formo, ki slučajno zveni melanholično, kar botruje prikupni »emo« ikonografiji, ki obda mit okrog Yunga Leana in njegovega kruja Sadboys. Lean v svojih rimah in drži na albumu še naprej nadgradi te posrečene povezave, medtem ko produkcija kot taka tvori tisto tkivo, ki album čvrsto drži skupaj in omogoča rahel in pravzaprav pričakovan presežek nonšalantne forme mikstejpa.

Raperjev doprinos na albumu Unknown Memory je nekoliko težje opredeliti. Na komadih Ghost Town, Sandman in Yoshi City dobimo dobrega starega Leana: nesmiseln, najstniško banalen, jezen, a nič kaj iskren; »catchy hook« ... Nintendo. Drugje na albumu Lean otipa neko poglobljeno subjektivnost in to lahko pohvalimo kot znak, da mladenič dojame, da je album druga žival kot zastonjkarska zbirka mp3-jev. A žal, razen v izjemnem komadu Monster, kjer producent Yung Sherman precej tvega z iskreno dramatično produkcijo, čemur Yung Lean tesno sledi, mladi Šved preveč spominja na ne več mladega Kanadčana in, tako kot Drakove ode lastnemu uspehu, izpade nezanimiv.

Škoda, pravzaprav, kajti Yung Lean kot za stavo daje od sebe zanimiv surov material, ki poslušalcu da misliti. Izjemen in premalokrat izpostavljen aspekt Leanove glasbe so »hooks« oz. refreni, sestavljeni iz par besed. Nalezljivi so bili prej in so še vedno nalezljivi tu. Tu so še Leanove specifične vokalne poteze, ki čedalje bolj presegajo morebitno ironičnost in šok vrednost. Nemara pomislimo na aktualni fenomen v uličnem rapu ameriških črncev, po katerem raperji, kot so Chief Keef, Yung Thug in Yung Gleesh podajajo besedila na nerazumljiv, nerazločljiv način, kot da bi imeli govorno napako. S šibkim glasom in prepoznavnim tujim naglasom Yung Lean očitno lahko pride kar blizu tega. Prištejemo k temu še samo pojavnost Yunga Leana, ki v svoji naivnosti obstaja v čisti sedanjosti, zunaj kakršnekoli hip hop konjunkture, in lahko zaključimo, da bi se dalo dobiti veliko več - Yeezus? Mykki Blanco? - kot smo dobili na albumu Unknown Memory.

In počasi nismo več tam, kjer smo začeli, in kamor se moramo tudi eventualno vrniti: v svet, ki so ga mladi, z Yungom Leanom vred, na spletu ustvarjali. Da so soočenja med tem svetom in resno glasbeno publiko nerodni - pomislimo tudi na arogantne kritike na semplih temelječe internetne godbe vaporwave, s katero je Yung Lean tudi ohlapno povezan - in ponekod prilika, da se starejši, uveljavljeni glasovi glasbenega diskurza postavijo in vzdržijo hierarhijo, ne preseneča. Upravičeno se lahko sprašujemo, ali bi se kritiki, ki pri ocenjevanju Leanovega dela tekmujejo v duhovitem disanju švedskega najstnika, kaj drugače reagirali, če bi dejansko posnel močan album, v skladu z zgoraj napisanim. Bojim se da ne, in tako smo res tam, kjer smo začeli: ne na internetu, temveč dolgo pred njegovim pojavom, v osemdesetih, ko je mladi hip hop v mainstreamu bil kvečjemu material za rahlo rasistične štose belih komikov v late night šovih.

Vse se spreminja, a nič se ne spreminja. Zmagajo tisti, ki znajo ignorirati glasne a v bistvu nepomembne glasove. Upam in tudi mislim, da bo Yung Lean ostal eden izmed njih.