ZLATKO KAUČIČ & AGUSTÍ FERNÁNDEZ: Sonic Party

Not Two, 2014

Združitev velikanov zvočnega prostranstva vedno dvigne obrvi, še posebej pa na tistem koncu glasbene industrije, kjer glavni cilj ni zlitje fenovskih baz ali kakšna drugačna marketinška poteza, temveč predvsem združitev sposobnosti in doživljanja pri ustvarjanju. Slednje sta lani, premierno na mariborskem jazz festivalu Lent, storila Zlatko Kaučič in Agusti Fernandez. Oba priznana in izkušena improvizatorja že vrsto let aktivno dokazujeta verziranost v igranju svojega inštrumenta. Prvi na raznovrstnih tolkalih, drugi na klavirju.

Album Sonic Party je pravzaprav posnetek koncerta, ki se je zgodil na Lentu, in nam kot tak ponudi odličen vpogled v dinamiko živega nastopa, kar je za glasbo te sorte precej na mestu. Prva skladba otvori album s klavirskimi frazami, ki sprva ne dajo slutiti, da tukaj ne gre za klasičen jazz album, temveč s svojim rahlim poigravanjem ustvari prijetno vzdušje, ki se hitro, a previdno, z dodajanjem tolkal, začne stopnjevati ter komplicirati in tako poslušalcu postopno dviguje zanimanje, brez da bi ga pomanjkanje očitnih opornih točk v zvočju morda pregnalo. Uvodna skladba ima tako poleg funkcije ogrevanja uigranosti nastopajočih tudi nalogo priprave poslušalca na celotno izkušnjo koncerta.

Po prehodu na drugo skladbo, ki nepozornemu poslušalcu hitro uide, izvajalca jasneje naznanita, da bo to poslušanje, poslušanje detajlov zvočnega potenciala klavirja in arsenala tolkal, poslušanje dveh glasbenikov, ki ju ne zanimajo ustaljene vloge inštrumentov, temveč raje skupno preigravanje in ustvarjanje zvočne slike, ki presega običajne poslušalske izkušnje. Bolj ko se gibljemo proti sredini nastopa, manj je jasna forma. Še posebej ko začnejo v ospredje prihajati škripajoči zvoki prepariranega klavirja, ki ga Fernandez tekom koncerta sproti prilagaja. Skupaj jima uspe ustvariti napeto in razgibano vzdušje, ki mu kljub odsotnosti pretiranega ponavljanja uspe priklicati trans vzbujajoče stanje.

Proti sredini albuma sta za poslušalca samo še dve možnosti. Ali totalno obupa nad pomanjkanjem ustaljenih form v glasbi ali pa se naleze ustvarjalčevega zagona in predanosti pri ustvarjanju zvočne drame ter se preda neobremenjenosti in svobodi zvočnih dražljajev, ki na neki način izkušnjo dvignejo nad samo poslušanje ter jo približajo lucidnemu sanjarjenju. Pri tem je treba omeniti, da izvajalcema verjetno šteje v prid, da se oba poleg glasbe ukvarjata tudi s poučevanjem ter imata tako nekaj dodatnega znanja o tem, kako ljudem nekaj neznanega ali tujega narediti lažje za sprejeti, tudi ko gre za zapletene improvizacije. Teh na albumu ne manjka.

Da gre za posnetek v živo, nam ploskanje publike izda šele po peti skladbi Free Nest, ki tudi prva prodre iz na splošno bolj umirjenega vzdušja ter na koncu skandira v frenetično prebiranje tipk v spremljavi činel, ki se hitro po vzponu tudi odrezajoče zaključi. Drugo polovico nastopa, tako kot zaključek skladbe Free Nest, zaznamuje bolj razburkano preigravanje obeh izvajalcev, za razliko od prvega dela nastopa, ki deluje bolj intimno. Kar pa ne pomeni, da duo poslušalca kdaj pusti prikrajšanega. Ravno nasprotno skozi celoten nastop poslušalca pelje skozi vse vzpone in padce v dinamiki iskanja skupnega jezika pri igranju. Trenutki, ko je dogajanje dovolj redko, da pravkar slišano pusti navdihujoč vtis, so relativno redki in kratki, a le zato, ker izvajalca hitro najdeta novo nit, po kateri se spustita v nov val iskanja asociacij in zvokov, ter s tem pustita malo prostora za kaj drugega kot pozorno poslušanje.

Album je tako zvočna poslastica za vse, ki si pojma glasba ne omejujejo preveč z okviri glasbe srednjega toka, ali tiste ki jazza ne vidijo samo v konvencionalnih strukturah, ki so se tekom zgodovine uveljavile znotraj žanra. Ne nazadnje album predstavlja nov mejnik za domači jazz, ki si zasluži pozornost, ob bok pa se postavi tudi mednarodnim sodobnikom avant-jazza.