Northern Spy, 2015

Zs je Brooklynška zasedba, v zadnjem obdobju prepoznana kot eden vrhuncev globalne bendovske avantgarde. In Zs je bend, katerega premike in evolucijo skozi to zadnje obdobje smo imeli tukaj pri nas privilegij slišati tudi v živo.

Tako je material njihove nove plošče Xe za ljubljanskega fena pravzaprav že daljše obdobje potencialno poznan in domačen material. Na ljubljanskih odrih smo ga namreč slišali že dvakrat. Zato vsaj nekateri dobro vemo, da gre ob Xe za tehnično in dinamično izredno dovršeno glasbeno popotovanje skozi različne zaznamke odprte inštrumentalne muzike svetov nojza, noise- in math-rocka, no-wavea, free-jazza, abstraktne elektronike in sodobne kompozicije. Specifičen zvok zasedbe Zs je kot snov opisu izredno trd oreh, vendar pa ga morda najbolje grobo povzamemo, ko rečemo da je srž njihove glasbe vedno krojil kompozicijsko minimalističen moment pulziranja ali repeticije, skozi katero izzivajo predvsem fizične meje izvajanja, meje na katerih se šele dejansko materializira ključni element tistega, kar je Zs kot energičen, glasen in vznemirljiv eksperimentalen glasbeni kolektiv.

Na tem mestu se bomo posvetili predvsem učinkovinam, ki Xe razločujejo od predhodne diskografije Zs in upali na to, da nam uspe osvetliti ost aktualne esence te zasedbe in njihove teže ter pomena znotraj sveta sodobne glasbe v razponu med radikalno avantgardo in neodvisno sredino. Osredotočili se bomo na tri ključne elemente, ki žal v kuloarjih aktualnega glasbenega žurnalizma ostajajo pretežno neopaženi.

Prvič: za morda najpomembnejši stilski element in kot osnovna motivacija kompoziciji s plošče se na Xe razkriva ekspozicija in utilizacija specifičnih in močnih glasov posameznikov znotraj nove zasedbe Zs, ki v taki obliki zdaj deluje že tekoče tretje leto. Edini stalnici kolektiva, saksofonistu Samu Hillmerju (ki ga pri nas dobro poznamo tudi pod psevdonimom Diamond Terrifier) sta se v novi zasedbi, tokrat triu, pridružila klasični komponist in kitarist Patrick Higgins ter bobnar in elektrofonik Greg Fox. Slednjega poznamo kot glavno gonilo njegove lastne zasedbe Guardian Alien ter kot najatraktivnejši posamezni gradnik black metal fenomena Liturgy, trenutno pa nastopa tudi kot del podpornega benda avstralskega možatega velikana Bena Frosta. Fox je eden najbolj samosvojih in tehnično zanimivih tolkalcev aktualnih muzik, odraščajoč skozi vzporedne svetove newyorškega minimalizma, metala in free jazza, in kot tak v celoti zaznamuje edinstveno dinamično, ritmično in ritmizirano igro albuma Xe in tako seveda tudi novo varianto tiste zasedbi Zs ključne repeticije. Enakovreden idiosinkratičen vpliv na zvok novih Zs ima na drugi strani spektra tudi Higgins kot skladatelj nove glasbe za klasične komorne sestave in tehnično izjemen solist na kitari, zelo podkovan tudi v elektronski modulaciji ter tukaj ključni igri s stereo prostorom. Prav močnejši dejavnik elektronske modulacije zvok Zs na Xe zaznamuje bolj kot kdajkoli prej. Tako je tudi sam Hillmer svoje tipično hropenje v frazno razpadajoče free-jazovske saksofonske vzorce tokrat namočil v res globoko brezno odmeva in transformacije, ki ga tu dopolnjuje tudi s semplanimi kosi ter nekaterimi komponiranimi melodičnimi linijami prenesenimi iz lastnih solističnih ekspedicij.

Drugič: kot je za Zs običajno, je material Xe ključno komponiran in ne improviziran, kot vedno več kritikov zmotno razume postopke Zs. Tokrat je njihova muzika sicer res zapeljana še dlje v vznemirljivo razprtost živega izvajanja, vendar je celotna igra še vedno strogo zamejena in natančno ter izvajalsko zahtevno komponirana. Zs tu stopijo nov korak v razpustitev nujne potrebe po metriki, zato so izvajalsko znotraj posameznih delov dejansko precej prosti notnega črtovja in tam se dejansko dogaja nekaj improvizacije, vendar pa je notranja dinamika te glasbe še vedno bistveno drugačna od bodisi proste improvizacije, različnih vrst jazzovske igre ali blues-rockerskih oblik jammanja. To je ključno, kaže namreč na glasbeno izvajalsko raziskovanje, ki stopa pomembne korake vštric novih oblik komponiranja, ki jih v glasbe vnaša kompozicijski minimalizem tudi preko ključnega vpliva ritmičnih elektronskih godb in dj kulture. Zebra Blood iz Excepter je nekoč rekel: „Zs is techno“.

In tretjič: Xe je ključno zaznamovana z dejstvom da je posneta v živo, sicer v studijskem, ne koncertnem okolju, vendar pretežno v enem kosu, brez dodatnega nasnemavanja ali kakršnekoli obsežnejše post produkcije. V tem se plošča pomembno razlikuje od predhodne prelomne New Slaves in se pravzaprav vrača k starejšim potem Zs. To lahko ugledamo kot slabost ali prednost. Zvočno bi si namreč na podlagi komponiranega materiala lahko predstavljali tudi vznemirljivejše posnetke. Po drugi strani pa zaradi surovosti zgolj enega tejka, brez podvojenih kitar in druge studijske navlake, plošča tudi izstopa iz aktualnega morja diskografskih muzik zelo zaznamovanih s sodobnimi standardi studijske produkcije, še posebno to drži za svetove kitarskih muzik. Vsekakor pa poteza živega snemanja govori tudi vštric (potenciala) samih odprtih kompozicijskih prijemov, ki znotraj realnosti sodobnih produkcijskih standardov trpijo že zaradi golega napora, potrebnega za to, da glasbi in živemu izvajanju pustimo tistega nekaj prostora, ki je potreben za to da se ustvarjanje ne usede v vseprisotne kalupe in floskule, ki žal dominirajo svet sodobnih glasb in ne navdajajo z upanjem, temveč težijo z vse globljo univerzalizacijo in blokovstvom.