Domino, 2015

Pri založbi so zapisali, da je nov, četrti album Julie Holter, njen najbolj intimen do zdaj. Ampak intimni so bili tudi prejšnji. Čeprav si premise rada izposoja v literaturi in v svojih pesmih ni avtobigrafska, z vsakim albumom dobimo vpogled v miselni in glasbeni svet, ki je samo njen. Ali je ta svet izmišljen, resničen, zaveden ali nezaveden, pravzaprav niti ni pomembno. Zgodbe, razmišljanja in teme, o katerih govori v svojih pesmih, na koncu postanejo njene, ne nazadnje tudi zato ker večino glasbe napiše, odpoje in dobršen del odigra sama. Literatura, film in glasba drugih avtorjev ji služijo kot navdih, skozi katerega potem bodisi ustvari svoj, drugačen pogled na izvirnik, ali pa v njem išče skrite, še neizpovedane zgodbe. Avtor je v njenem (glasbenem) svetu postranskega pomena, bolj jo zanima svet, v katerega jo pesem postavi in k temu teži tudi z albumom 'Have you in my wilderness'.

Naslov albuma je metafora, s katero partnerja ali pa poslušalca povabi v samosvoje čustveno, čutno okolje. Skladbe govorijo o razmerjih, razhodih, negotovostih, izoliranosti, radostih, a ne gre za klasičen ljubezenski album. V desetih skladbah res prevprašuje svoj odnos do teh izkušenj, vendar ga pogosto izoblikuje skozi drugačno, tudi obrnjeno logiko do sorodnih tematik, ki so v popularni glasbi oziroma popularni kulturi postale tako rekoč standard, ob katerega se spotakne redko kdo. Metaforični motiv večine skladb je morje, v skladbi 'Lucette stranded on the island' eksplicitno balearski otok, verjetno iz neke oddaljene, nostalgične preteklosti. Voda in morje pa nista le izvrstna prispodoba za pretočnost glasbeničine misli, pač pa tudi očarljiva izhodiščna medija za eterično glasbo, ki v primerjavi s tisto s prvih treh plošč, postane še bolj zrela, (produkcijsko) izpiljena in aranžmajsko bogatejša. Čeprav gre večinoma za baladne skladbe, se album ne ujame v monotonost. Preveč je subtilnih detajlov, presenetljivih aranžmajev in medžanrskih bravur, ki jih Holterjeva s samosvojo skladateljsko vizijo sestavi v skladbe, ki na eni strani nagovarjajo poslušalca s pretanjenim posluhom, na drugi pa s pop senzibilnostjo tudi širšo publiko. Morda najpomembnejša novost je ta, da njen glas ni več skrit pod efekti ali pa inštrumentalnimi deli, pač pa je odločno pomaknjen v ospredje. Občutek o intimnosti albuma je zato le še večji. Ja, 'Have you in my wilderness' ni samo album, s katerim Holterjeva potrdi svoje izjemne skladateljske vizije, ampak tudi album, kjer se očitno vse bolje počuti tudi v vlogi pevke, ki zna skladbam s svojim glasom poiskati drugačen karakter. In ta se pogosto spreminja iz skladbe v skladbo.

Prejšnji album 'Loud City Song' velja za njenega prelomnega, saj se je preko tega albuma s pevko naposled spoznala širša publika. Zdi se, da bo album 'Have you in my wilderness' še bolj prelomen. Ne le zaradi produkcijske izpiljenosti, pač pa zato ker z njim že trka na vrata kluba najbolj cenjenih singer/songwriterjev. Če smo jo v preteklosti dojemali predvsem kot eno izmed akterk ameriške, »čudne«, drugačne DIY scene, potem z novo ploščo dokazuje, da sodi v povsem svojo kategorijo, zato ni nič nenavadnega, če jo zdaj primerjajo s Scottom Walkerjem, Nico ali pa Jimom O'Rourkom. Nič čudnega, da menda zaradi premajhnega zanimanja ameriških koncertnih promotorjev pogosteje nastopa na tleh stare celine.