Jonathan Meese je v Nemčiji živeči multidisciplinarni umetnik, ki v svojem delu združuje različne medije od slikarstva, inštalacije in kiparstva, performensa in videa do scenografije. Rodil se je pred triinštiridesetimi leti v Tokiu, odraščal pa v spodnjesaškem Ahrensburgu. Danes živi in ustvarja v Berlinu.

Avtorjev težko opredeljivi slog, v katerem je sicer mogoče prepoznati mnoge reference, tako umetniške kot kulturno-zgodovinske, istočasno pa ga ni mogoče zvesti na nobeno od njih, je popolnoma samosvoj. Umetnikovo lahkotno poigravanje z živimi barvami, ki jih umetnik na platno nanaša direktno iz tube ali z odločnimi potezami čopiča, hipno spomni na Matissa, otroški stil na Basquiata. Prekomernost, nasičenost, ponavljajoči se znaki, simboli, besedne fraze in agitatorska gesla, ki si delijo platno s fiktivnimi hibridnimi bitji in podobami zgodovinskih osebnosti in zvezdami popularne kulture, ki v novem kontekstu dobijo drugačen, bolj zagoneten pomen, začinjen z obilico humorja, pa na tradicijo Dade in kasneje Fluxusa. Skupaj z ali pa proti razširjeni definiciji umetnosti in ideji družbene skulpture kot gesamdkunstwerka Josepha Beuysa.

Vsi posamezni segmenti se združujejo v svojevrsten konglomerat in sestavljajo avtorsko prepoznaven umetniški izraz, ki ga po dvajsetletnem kontinuiranem umetniškem delovanju ni mogoče več zvesti zgolj na provokacijo. V repeticiji znakov in simbolov, kot sta malteški in kljukasti križ, ter konstantni uporabi podob, med drugim Hitlerja in Stalina, gre predvsem za dekonstrukcijo germanske mitologije in travmatične povojne zgodovine. 

Ta enfant terrible, strašljivi otrok, ki impulzivno in nazorno izjavlja stvari, ki odrasle spravljajo v mučno zadrego, oblečen v svojo uniformo – zgornji del trenirke Addidas črne barve s tremi belimi črtami, ponuja refleksijo sodobne družbe, od katere umetnik neizprosno zahteva eno samo stvar – diktaturo. In sicer diktaturo umetnosti, politike pa poziva, da naj, lepo prosim, že odstopijo, in to čim prej ali pa, še bolje, kar takoj.

Z agitatorstvom so prežeta vsa njegova dela, katerih vsebina temelji na avtorjevem manifestu Diktatura umetnosti v različnih variacijah. Ob otvoritvi razstave Jameese Bondaddy, Moon of Gold v ljubljanski Galeriji TR3, 11. novembra, ki si jo je mogoče ogledati do 22. decembra 2013, je faksimile Diktature umetnosti zajemal 12 tez, ki se glasijo:

Umetnost ni problem.

Umetnosti ni politični sistem.

Umetnost je absolutna moč.   

Umetnost je absolutna ljubezen.

Umetnost je absolutna evolucija.

Umetnost je absolutni metabolizem.

Umetnost je absolutna igra.

Umetnost ni religija, ampak vsaka religija je umetnost.

Umetnost je absolutni radikalizem.

Umetnost ni ideologija.

Umetnost ni umetniška scena.

Umetnost je absolutni šef.

In še: umetnost je absolutna, vsi delajo umetnost. Umetnost vlada, umetnost je številka 1. 

Podobno kot člani skupine Fluxus in pred njimi dadaisti, ki so želeli, da umetnost preseže hermenevtične okvire in kreativne prakse razširi na različne aspekte vsakdanjega življenja, tudi Meese umetnost enači z življenjem. Zanj je umetnost »služenje življenju«. Kot umetnik razlaga v enem od intervjujev, za umetnika ni potrebno, da ima talent ali sposobnost, umetnosti se ne da naučiti ali je učiti. Tako umetnost kot umetnik sta metabolična tako kot dihanje. Enemu dihu sledi drug in to se dogaja avtomatično. Umetnost ni nič drugega kot to. Vrstni red je jasen – eni stvari sledi druga. Pri tem ni ničesar kreativnega, ampak se vse dogaja instinktivno. »Če bi želel dihati kreativno, potem bi začel meditirati in bi postal religiozen. In potem bi želel vplivati.«

Prav zato je v umetnosti dovoljeno vse, vsaj dokler ni realna. Umetnost za Meeseja ni povezana z doživljanjem in zato v umetnosti ni nikakršnih problemov. Probleme dela svet oz. ljudje. »Hitler v umetnosti ni problem.« Človek je tisti, ki je zasužnjil simbole; ti so tako postali preveč odvisni od ljudi. Simbol ali objekt sam po sebi ne pomeni nič. Podoba Adolfa Hitlerja ni sam Adolf Hitler. Simbol ali objekt sam po sebi nima nobene kvalitete – ne more biti zli ali obscen – takšne so lahko samo človekove misli. 

Objekte, simbole in znake lahko osvobodimo človeške nadvlade, jih naredimo nevtralne tako, da se z njimi igramo. Tudi z ljudmi. Meese je prepričan, da človek ne more postaviti meril umetnosti. »To je nemogoče. Vsak človek, ki to trdi, je lažnivec. Edino, kar je mogoče reči, je, da umetnost mora priti na oblast. Na kakšen način, ne vem, ker se to do sedaj še ni zgodilo. Edino, kar je mogoče reči, je, da mora umetnost dobiti moč, saj je nikoli ni imela«.

Umetnik tako nima problemov s tem, da se igra s podobami samega sebe. Na razstavi je nekaj primerov iz serije plakatov Akcijononija, na katere umetnik po občutku dodatno intervenira. Dela lahko beremo bodisi kot »tribute to« bodisi kot komentar na performanse oz. akcije in koncept multiplikacije Josepha Beuysa. Na plakatih umetnik nastopa kot eden od objektov, s katerimi se igra – po eni strani gre za multiplikacijo tako v smislu tehnike, ki omogoča poljubno število kopij, kot tudi za multiplikacijo samega sebe, pri čemer umetnik igra različne vloge in samega sebe postavlja v različne bolj ali manj absurdne in zato komične situacije.

Podobno humorni so tudi naslovi posameznih del, v katerih se umetnik poigrava z besedami in ki že sami po sebi pomenijo izjavo in nadaljevanje umetnikovega manifesta. Sliki z naslovom »Najprej je treba zlomiti trajno, reče Joe Fen vročemu Jimu« tako dela družbo »Jim Mehurček je bedno potonil v joeskem umetnem jezeru 'Calipo', potem je prišla se Frklja Mavrah« in »Hej ti, tvoj prdasto demokratični prdobraz mi res ne sede, ker jaz sem Oktinin komandant 'Vroči'«.

Dela na razstavi Jameese Bondaddy, Moon of Gold utripajo v živobarvni kakofoniji, ki sodobnemu sleherniku ponuja refleksijo družbe, ki je svoje bistvo zvedla na čisti  materializem in dobesedno razumevanje stvari, ki naj bi mu omogočile osebo izkustvo realnosti. V iskanju ontološke varnosti je to začel pogojevati z najrazličnejšimi objekti, vendar, kot pravi Meese, varnost nima nobene veze z objekti, ampak z ljubeznijo.        

Jasna Jernejšek

Dražba je naslov zadnje v nizu razstav treh ljubljanskih umetnikov, ki so se pred dobrimi šestimi leti preimenovali v Janeze Janše. Uradno gre sicer za novi set podob iz serije Credits, ki so ga tokrat predstavili na samostojni razstavi, ki je potekala v ljubljanskem Zavodu za sodobne umetnosti Aksioma med 23. oktobrom in 17. novembrom. Tokratna razstava je pokazala fotografije turista Janeza Janše v obveznih natikačih in majici kratkih rokavov z napisom »Rad imam Nemčijo«. Gre za dobro znan semantični zapis v obliki »jaz srček Nemčija« v angleškem jeziku. Takšne majice so se, kot pravi Janez Janša, »pojavile kot čeden turistični izdelek in se namnožile kot virus, danes pa že vsakdo ima vsaj eno«.

»Rad imam Nemčijo« je nadvse prikupna nedolžna besedna igra in hkrati bridka satira trenutne slovenske gospodarske in politične realnosti. Če se je v časih socializma sanjalo o Ameriki kot obljubljeni deželi, pa je danes ravno Nemčija postala nova slovenska Amerika. Zato izbira majice nikakor ni naključna. Ugotovitev, da ima Janša rad Nemčijo, rezonira kot neizrečena mantra slovenske kolektivne zavesti. Saj vemo, katera država je naš največji trgovinski partner, katera država je med prvimi priznala samostojno Slovenijo, kam se najraje odseljujejo mladi perspektivni kadri in kdo je zares vladar te Evropske unije. Povedano drugače, posameznik, ki danes ne mara Nemčije, izpade zgolj naivni anakronist, gluh in slep za sodobne geopolitične silnice.

Hkrati pa trije Janezi s pomočjo konteksta v razstavljene podobe vpeljujejo še igro označevalcev oziroma, kot sami pravijo, zlorabe sicer nedolžnega označevalca »Rad imam«, ki ob mešanju in prepletanju z drugimi označevalci lahko dobi povsem nov, nepričakovan pomen in s tem od artikla potrošniške kulture, ki izraža določeno osebno preferenco, preraste v »odločilno politično gesto.« Tako smo na razstavi Dražba lahko videli dotičnega Janeza, kako na eni izmed počitniških fotografij pozira pred stavbo grškega parlamenta v majici »Rad imam Nemčijo«. Na drugi fotografiji vsi trije Janezi, ki se držijo za roke z Edvardom Kardeljem pred slovenskim parlamentom. Na tretji spet fantje pred bivšo vojašnico na Roški cesti. Transformacija turističnega suvenirja iz Frankfurta, majice z napisom »Rad imam Nemčijo«, v politično gesto s pomočjo izbire lokacije fotografiranja in s tem povezanih podtonov in asociacij je torej več kot očitna.

Zdi se, da je igra označevalcev najljubša igra Janezov Janš, saj predstavlja pomembno prvino njihovega umetniškega ustvarjanja že od samega začetka, torej od dejanja preimenovanja naprej. Leta 2007 so se namreč trije slovenski sodobni umetniki odločili na podlagi zakonsko določene pravice spremeniti svoja dotedanja imena v Janez Janša. S tem dejanjem so dodobra pretresli slovensko kulturno in politično javnost ter sprožili kopico burnih odzivov. Ne samo da so se nemudoma znašli v središču medijske pozornosti, temveč so dosegli nekaj veliko bolj daljnosežnega. Uspelo jim je sprožiti procesa relativizacije lika in dela Janeza Janše ter dekonstrukcije sodobne slovenske mitologije o Janezu Janši kot velikemu osamosvojitelju in tragični, hamletovski žrtvi večnih političnih zarot in montiranih procesov.

Če je osebno ime označevalec posameznika in njegove identitete, potem uradna sprememba imena sproža prej omenjeno igro označevalcev oziroma izgubo referenta. Ob omembi ali sklicevanju na ime Janez Janša zdaj ni več jasno, na katero osebo mislimo, ta zmeda pa povzroči, da ime izgubi svoj simbolni pomen in je na ta način relativizirano. Mitologija, ki gradi na kultu osebnosti, pa izgubi svojo osnovo, kajti oseba, ki je predmet mita, nenadoma ostane brez svojega unikatnega in prepoznavnega označevalca. Ali drugače, vsi smo Janez Janša in posledično Janez Janša ni nič posebnega.

Lahko bi rekli, da gre za dejanje prvovrstne kulturno-politične sabotaže. Hkrati pa je njihovo preimenovanje tudi neke vrste performans, v katerem so dele svojih življenj in umetniškega ustvarjanja pretvorili v primerke Readymade [redi-mejd] umetnosti. Sami sicer pravijo, da gre za post-fordistični Readymade, kjer ne gre več za substitucijo funkcije na množično proizvedenih predmetih, kot smo jih vajeni pri konzervirani juhi Andya Warhola, temveč je njihov Readymade že povsem individualiziran in subjektiviziran, skratka, prilagojen preferencam posameznika. Nekakšen Readymade po meri.

Kakorkoli že, gre za performativno dejanje v pravem smislu te besede, kjer je meja med gledalcem oziroma javnostjo dokončno porušena in kjer smo vsi lahko direktni soustvarjalci umetniškega dela. Vsakršno javno udejstvovanje katerega izmed Janezov Janš sproža različne reakcije in vnaša zmedo v medijski prostor, ki posledično ustvarja pogoje za proizvodnjo novih pomenov. Govorimo o časopisnih naslovih v smislu  »Janez Janša žural na Metelkovi« in podobno.

S prevzemanjem imena znanega slovenskega politika so naši trije umetniki redefinirali razmerja med umetnostjo, politiko in realnim življenjem. Ali je mogoče živeti umetnino? Ali je mogoče iz lastnega življenja narediti umetnost, ki je sredstvo družbeno-politične kritike? Zagotovo ja. In zagotovo je bilo to storjeno že prej. Vendar, kot pravi Lev Kreft: »Sodobna umetnost ni ne posnemanje ne reprezentacija, temveč simulacija.« Oni pa niso ničesar simulirali, temveč so zares spremenili svoja imena. Ravno to dejstvo je trenutek redefinicije prej omenjenih razmerij. Gre za dejanje, ki je na preseku različnih sfer družbenega delovanja.

In vendar, ta trenutek se je zgodil pred dobrimi šestimi leti in počasi mu zmanjkuje moči. Družbene razmere so se spremenile, Janez Janša že dolgo ni več na oblasti. Kljub zadnjemu enoletnemu poizkusu s pomočjo parlamentarne aritmetike je njegov čas zagotovo že mimo. Vsak umetniški projekt, ki temelji na določeni partikularnosti, naj bo to nek posameznik ali kakšna druga subjektiviteta, si neizogibno deli njeno usodo.

Pričujoča razstava pod naslovom Dražba je na žalost že precej daleč od tistega prvotnega elana iz leta 2007. V umetniškem smislu ne ponuja ničesar presunljivega, vsekakor ne ničesar doslej nevidenega. Iz družbeno-kritične perspektive pa sicer predstavlja pomenljivo prispodobo trenutnih evropskih razmer z določeno stopnjo ironije in provokacije, ki je zagotovo privabila nasmešek na ustnice marsikateremu izmed obiskovalcev, poleg tega pa ne odpira nikakršnih novih vprašanj, še manj pa izreka karkoli doslej neizrečenega. Fotografiranje pred jumbo plakati Angele Merkel, pred grškim parlamentom ali spomeniki borcev NOB v majicah z napisom »Rad imam Nemčijo« je sicer zabavna in bistra domislica. Vendar bi bila veliko primernejša ob lanskoletnih velikih protestih proti Janezu Janši, recesiji in socialni nepravičnosti. Saj menda vemo, kdo so pravi krivci za recesijo slovenskega in še katerega gospodarstva. Navsezadnje, kolikokrat pa imamo priložnost videti Janeza Janšo, kako protestira sam proti sebi v majici, ki pravi, da ima rad Nemčijo? Na koncu pripomnimo še to, da kdor ne poseduje vsaj ene majice z napisom »jaz srček semiotika«, preprosto ne more biti glavni na vasi.

Bojan Stefanović