ART-AREA 243

ART-AREA 243

Oddaja
8. 12. 2014 - 20:00

V 243. izdaji oddaje Art-Area prisluhnite razmišljanjem o povezovanju naravoslovnih znanosti in umetnosti. Pogledali bomo, kdaj sta se ti dve »kulturi« ločili in kakšni so vzgibi ter težnje po njunem vnovičnem zlitju. Dotaknili se bomo tudi načinov sodelovanja med umetniki in znanstveniki, raznolikosti kolaborativnih praks ter doprinosov k vsaki posamezni disciplini, ki so posledica uspešnega sodelovanja. V nadaljevanju prisluhnite intervjuju z Robertino Šebjanič, medijsko umetnico, ki svojo raznoliko umetniško prakso vse pogosteje združuje z znanstvenim raziskovanjem. Umetnica se je v Galeriji Kapelica pred kratkim predstavila s projektom Aurelia 1+Hz/ proto viva generator, minuli teden pa je v Projektni sobi SCCA - Ljubljana predstavila še delovno skupino Deep Blue, ki je bila ena od delovnih skupin na zadnjem Trienalu sodobne umetnosti PORTIZMIR3. Z umetnico se je o njeni raznoliki umetniški praksi, kolaborativnih praksah ter projektih pogovarjal Miha Kelemina.

 

ÉUREKA

Umetnost in znanost sta vedno soobstajali in se dopolnjevali. Pravzaprav do pojava stroge profilizacije v raziskovalnih in izobraževalnih institucijah, ki je koreninila tako v želji po popolni specializaciji obeh posameznih disciplin kot v ideji, da bo vsaka disciplina pogojena s svojo tržno nišo, nemeneč se za vrzeli, ki so nastale z ločitvijo, nikoli nista bili ločeni. Združevanje obeh disciplin se najbolj izrazito kaže v umetniških raziskovalnih projektih in umetniških delih, ki so plod tesnega sodelovanja znanstvenikov in umetnikov. Težnjo, ki ima prav toliko nasprotnikov kot zagovornikov, nekateri označujejo za trend ali zeitgeist. Očitajo ji neumetniškost, ilustriranje banalnih tem, spektakularno predstavljanje nerelevantnih raziskav, ki se v galeriji kažejo kot pomemben doprinos znanosti, v stroki pa so nezanimive ali že dolgo znane. Spet drugi pa v povezovanju vidijo priložnost za izmenjavo metodologij, načinov dela in načinov razmišljanja.

Premostitev med naravoslovnimi in humanističnimi znanostmi je mogoča zgolj, če razlikam med umetnostjo in znanostjo, vključno z njihovimi razlikami v metodah in procesih, dovolimo, da soobstajajo in se medsebojno oprašujejo. Sinergija obeh kultur se kljub obširnemu diskurzu in problematiziranju pojava zdi smiselna, saj tako umetnost kot znanost stremita k bolj integrirani družbi, povezujeta pa ju isti smoter in isti vzgib – obe namreč poskušata razumeti, kaj pomeni biti človek in svet okoli njega.

Umetniške raziskave in projekti, ki brišejo ločnice med disciplinami, so zaradi zmožnosti umetnosti, da se približa širši javnosti, kar znanosti zaradi hermetičnosti jezika nemalokrat spodleti, ene od vidnejših teženj po zbliževanju, postopnem združevanju in dokončno zlitju umetnosti in znanosti.

Med različnimi disciplinami, ki se ne trudijo – ali ne morejo – premostiti razlik v načinih dela in razmišljanja, nastajajo, ali bolje rečeno, obstajajo vrzeli. Te nastajajo celo med disciplinami, ki so znotraj celokupnega človeškega védenja tesno povezane, zato še toliko manj presenečajo med vedami, ki si na videz stojijo na nasprotnih bregovih. Zapolnjevanje vrzeli med dvema kulturama ima potencial, da ustvari novo védenje, nove ideje in postopke – s tem pa prispeva k razvoju obeh disciplin. Je torej zlitju dveh ved – sprva na simbolni ravni, pozneje pa še na ravni izobraževalnih institucij – smiselno oporekati, ko pa vendar danes vodilne misli in nove ideologije povečini ustvarja znanost, humanizem pa jim povečini le sledi, jih osmišlja in razvršča v skupine glede na njihove lastnosti.

Če se ozremo v zgodovino, vidimo, da sta umetnost in znanost sprva predstavljali eno samo disciplino, postopoma pa sta se začeli ločevati šele zaradi želje po poglabljanju svojih specifičnih niš. Vnovično združevanje obeh polov nekdaj krovne discipline se najizraziteje kaže v umetniških raziskovalnih projektih, ki so posledica tesnega sodelovanja znanstvenikov in umetnikov.

V srednjem veku je za »izobraženca« obveljala oseba, ki je uspela interdisciplinarno povezovati sedem svobodnih umetnosti, premoščanje različnih ved pa se je še bolj razmahnilo v humanizmu in renesansi. To se je kazalo celo v teoloških razpravah, ki so vsebovale prvine znanstvenega jezika, ali v beležkah umetnikov anatomistov, ki so bile tako umetniška dela kot znanstvene razprave. S teorijo relativnosti, kvantno fiziko, elektroniko in biotehnologijo je minulo stoletje pripeljalo do naraščajoče medigre med znanostjo in umetnostjo.

Arthur I. Miller je za začetnika razmišljanja zunaj ustaljenih kalupov imenoval Alberta Einsteina in Pabla Piccasa. Marcel Duchamp, Vasilij Kandinsky, Kazimir Malevič, El Lissitsky, Salvador Dalí pa so le nekateri izmed umetnikov, ki so svoja dela razvijali tudi na podlagi kvantne fizike in teorije relativnosti. Umetniki se sicer v znanost niso aktivno vključevali, so se pa do določene mere navdihovali v znanstvenem zeitgeistu svoje dobe.

Za enega prvih dejanskih sodelovanj med umetniki in znanstveniki velja projekt umetnikov Roberta Rauschenberga in Jeana Tinguely-ja, ki sta v začetku leta 1960 iskala načine za vključitev elektronike v svojo umetnost. Povezala sta se z inženirji, njuno delo pa je bilo tako uspešno, da je privedlo do oblikovanja E.A.T. (Experiments in Art and Technology), organizacije, namenjene spodbujanju nadaljnjih sodelovanj med umetniki in znanstveniki.

Sodobno hotenje po interdisciplinarnem sodelovanju je bržda odraz umetnosti minulega stoletja, ki je imelo vidne tendence po »združevanju«. To se med drugim kaže v težnji po združevanju umetnosti in vsakdanjega življenja, ki je bila do neke mere stalna tendenca umetnosti vseh zgodovinskih obdobij. Z izjemo umetnosti, ki je slavila posvetno državo in religijo, je bila umetnost vedno del življenja, v vlogi dekorja ali uporabne vrednosti, šele pozneje pa se je od njega vse bolj ločevala, dokler ni postala izoliran in tržni objekt.

Znanost danes bolj kot kadar koli prej čuti potrebo, da svoja dognanja sporoča na načine, ki presegajo tradicionalne ločnice med disciplinami. S premoščanjem se odprejo novi načini videnja, doživljanja in razumevanja sveta okrog nas. Pomembna družbena vprašanja namreč potrebujejo javno opismenjevanje s pomočjo umetnosti. Ta ima namreč moč, da razbije hermetičnost znanstvene govorice, jo počloveči in popularizira, njene koncepte in odkritja pa predstavi razburljivo in dostopno splošni javnosti.

Če strnemo, povezava umetnosti in znanosti je obstajala od nekdaj, disciplini pa sta na videz ločeni šele od trenutka, ko smo ju začeli obravnavati ločeno; od trenutka, ko so se discipline razdelile in ločile glede na njim primerne skupne imenovalce in zapolnile svoje niše, ki sovpadajo s tržnimi nišami. Za brisanje in združevanje teh niš pa je v veliki meri zaslužna prav produkcija umetniških del, ki so najvidnejši plod sodelovanja.

Sinergija dveh področij bo po mnenju Arthurja I. Millerja vodila v novo estetiko – »tretjo kulturo«, ki bo v prihodnje morda pripeljala do popolnega zlitja umetnosti in znanosti in daleč presegla zgolj premoščanje razlik ene discipline z metodologijami druge. Tretja kultura naj bi pripeljala do novega razumevanja kulture in življenja na sploh. Posledično pa bo zahtevala tudi spojitev izobraževalnih sistemov, ki izobražujejo oboje, znanstvenike in umetnike, kar se ponekod že kaže z izobraževalnimi programi Art+Science.

 

AURELIA

Na presečišču humanističnih in naravoslovnih znanosti deluje tudi umetnica Robertina Šebjanič. V svojem raziskovalnem delu se že več let osredotoča na prostorske instalacije, video in zvočno umetnost ter na žive sisteme. Njen najaktualnejši raziskovalni projekt Aurelia 1+Hz/ proto viva generator, ki je bil do nedavnega razstavljen v Galeriji Kapelica, je prikaz vmesne faze njenega raziskovanja meduz. To z razstavo še zdaleč ni končano, saj ga namerava umetnica v prihodnjih projektih še nadalje kontekstualizirati.

Avtorica se je odločila za romantično občuteno postavitev s tremi tanki z živimi meduzami, ki so bili preko vmesnikov povezani s preprostim strojem, imenovanim Mehatron, postavitev pa je bila dopolnjena z videom, ki je prikazoval gibanje meduz v realnem času. Silikonsko srce je poganjalo pulziranje meduz, ki je podobno pulziranju človeškega srca, umetnica pa se je na simbolni ravni spraševala, kako bi bilo ta pulz mogoče naseliti v drugi organizem in mu omogočiti, da dobi enake preživetvene sposobnosti kot meduze in da posledično živi neskončno.

Minulo sredo je Robertina Šebjanič v Projektni sobi SCCA – Ljubljana na dokumentarni razstavi predstavila še delovno skupino Deep Blue in video delo, s katerim se je predstavila na Trienalu sodobne umetnosti PORTIZMIR3 v Izmirju. V pogovoru sva se najprej dotaknila njenega zadnjega projekta …

////////////////////////////////////////////////////////////////

*Izjava je v posnetku oddaje.

////////////////////////////////////////////////////////////////

K umetniškim in raziskovalnim projektiom, ki v svojih raziskavah – in pozneje v galerijskih postavitvah – uporabljajo žive sisteme, morajo umetniki/raziskovalci pristopiti z veliko mero odgovornosti, ne glede na to ali gre za raziskovalni, znanstveni ali umetniški pristop. Številni tovrstni projekti se dotikajo prevpraševanja odnosa med človekom in živaljo s pomočjo biotehnoloških protokolov in s stališča visokih tehnologij in znanstvenih odkritij.

Raziskovalni projekti, ki stremijo k »izboljševanju« človeške vrste, so velikokrat metaforični in delujejo na simbolni ravni. Poigravajo se z mislijo, ki je z enako vnemo zaposlovala tako znanstvenike kot umetnike: kako doseči nesmrtnost. Prizadevanje, da bi človek postal nesmrten, je vseprisotno že od začetkov njegovega udejstvovanja in prisotnosti na svetu, ne nazadnje je v svojih različnih oblikah tudi jedro številnih religij in prepričanj. Danes smo z genskim inženiringom in proučevanjem matičnih celic temu sicer bliže kot kadar koli prej.

Toda kaj »izboljševanje« ali nekoč celo »izpopolnjenje« človeške vrste pod pritiski kapitala in biopolitik pomeni za družbo? Po vsej verjetnosti bi vodilo v razpad vseh družbenih in moralnih vrednot in pomenilo konec obstoja človeške vrste. S stališča človeškega obstoja in preživetja kot vrste se iskanje nesmrtnosti bolj kot k utopičnim vizijam o boljšem svetu nagiba k distopiji. Stremljenje k nesmrtnosti – to je sicer zgolj eden od vidikov, s katerim se ukvarja avtorica – v projektu Aurelia 1+Hz ostaja na stopnji simbolne nesmrtnosti.

////////////////////////////////////////////////////////////////

*Izjava je v posnetku oddaje.

////////////////////////////////////////////////////////////////

Povezave:

Delovna skupina Deep Blue na Trienalu sodobne umetnosti PORTIZMIR3

Globoka modrina / Deep Blue v Projektni sobi SCCA - Ljubljana

 

KOLABORATIVNE PRAKSE

Ker je znanost del širšega kulturnega diskurza, s katerim se ukvarja tudi umetnost, se umetniško raziskovanje pogosto dotika tudi tem, ki so v osnovi v domeni znanosti. Spreminjajo in poglabljajo pa se tudi načini sodelovanja. Zanimanje umetnikov za znanost je razumljiva, saj jim ta za umetniško raziskovanje ponuja paleto (vedno) novih »neumetniških« medijev in metod, ki so primarno namenjene raziskovanju. Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da ob usihanju finačnih virov v kulturi, umetniki iščejo nove načine financiranja, kar delno omogočajo tudi projekti raziskovalnih institucij.

Toda zakaj bi se znanost hotela vključevati v projekte, ki rezultirajo v umetniškem delu in k samemu razvoju znanosti nimajo vidnejšega doprinosa? Kot najbolj očiten vzrok se vsekakor ponuja dejstvo, da je znanost zaradi hermetičnosti jezika, ter na drugi strani zaradi pomanjkanja izkušenj s posredovanjem znanja, nezmožna skomunicirati z javnostjo v tolikšni meri, kot bi si to želela. Po drugi strani pa umetniki izhajajo iz drugačnega načina razmišljanja in se poslužujejo drugačnih prijemov in pristopov. Nimajo redukcionističnega načina razmišljanja ter zastavljajo vprašanja, ki se znanstvenikom zdijo nerelevantna. Namesto neposredne poti k reševanju težave, ubirajo ovinke, ki bogatijo njihov raziskovalni proces, predvsem pa znanost prežemajo z družbeno problematiko, v katero so bolj vpeti.

Predpogoj sodelovanja je seveda poznavanje znanosti ali določenega segmenta specifičnih znanstvenih raziskav. Umetniki, ki svoje umetniško raziskovanje utemeljujejo na znanstvenem raziskovanju, v koncipiranje umetniških del ali širše, celo lastno razmišljanje, prenašajo teoretske ideje iz znanosti. Berejo naravoslovna in znanstvena dela, ker so ideje in dognanja, ki jih najdejo tam, zanje in za njihovo prakso bolj aplikativne.

Kakšni pa so mehanizmi delovanja, ki omogočajo sodelovanje med raziskovalci z obeh področij? Kolaborativne prakse je moč razdeliti na številne modele, v grobem pa jih lahko strnemo v modele kot so: umetnik na rezidenci, posamična neformalna sodelovanja, horizontalno in vertikalno sodelovanje idr. Vedno več znanstvenih in raziskovalnih institucij se zaveda pomembnosti sodelovanj z umetnikom v rezidenci. V prvi vrsti gre za izmenjavo modelov delovanja in načinov razmišljanja, pomembno pa je tudi predstavljanje delovanja institucije širši javnosti s pomočjo umetnosti.

Posamična sodelovanja velikokrat koreninijo v iskanju skupnih teženj na dveh različnih področjih, pogojena pa so z odprtostjo obeh strani do nekoliko »drugačne« prakse. Horizontalno in vertikalno sodelovanje gre lahko v obe smeri, raziskovalci so bodisi enakovredni bodisi se podrejajo delovni hierarhiji. V najboljšem primeru svoja odkritja in dosežke prikazujejo paralelno, v najslabšem pa je umetnik najet, da zgolj vizualizira težnje in ideje, ki so dozorele v znanosti.

O delovanju znotraj mednarodnih mrež, o kolaborativnih praksah in modelih delovanja smo se pogovarjali tudi z Robertino Šebjanič.

////////////////////////////////////////////////////////////////

*Izjava je v posnetku oddaje.

////////////////////////////////////////////////////////////////

Miha Kelemina

 

.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.