Ena najtečnejših reči naših dni so reklame. Od nekdanjega ekonomsko propagandnega programa, mimogrede hudo preciznega poimenovanja, četudi so prodržavno propagando, tj. promoviranje brezmadežnega sistema, tedaj pridno zamolčevali, do bolj finega poimenovanja, oglaševanja. Težko ti gre kaj bolj na kurac od tega na nekakšno svobodnjaštvo izraza naslonjenega neprestanega direkt v ksiht pljuvanega laganja o pravzaprav vsem. Marxovo bleščeče opredeljenje o blagovnem hokus pokusu se ni še nikoli razraščalo tako na gosto in vsevprek kot dandanes, kamorkoli žmirkneš, pravzaprav, zdajle na skretu denimo malce dvignem uč in že neki vece raček stoodstotno očisti in prijetno odišavi, res, kaj prijetnejšega od teh pocukrano razduhovljenih kemikalij.

Zadnjič sem videl dno teh vseprisotnih oglaševalskih bedarij, zares brezsramnih pizdarij. Saj itak ne prenesemo tistih bedastih in ženske sramotečih reklam o pralnih praških, pa protiprhljajskih šamponih, neprestanih škrtuhskih akcij veletrgovcev itn. To več zapravim, več prišparam skopo logiko, ki danes dela skopuhe iz prav vsakega državljana, je izvrstno popisal Mladen Dolar. A v bistvu taista logika, v nekem izdelku si izmislim za tvojo dobrobit nujen nič in ti ga prodajam, je rodila ali izrodila celo novo klaso t. i. kreativcev, ki ustvarjajo novodobno visokokakovostno ekonomsko propagando.

Že res, da so videti fino in fajn, pa lepa slika pa luštna punca pa pesnikujoč tekst pa celo kakšna forica, ki se prime, toda pravo oglaševalsko resnico lahko skupaj z dejanskim življenjem razberemo npr. v oni prekrasni reklami za laško, gore, globok žameten, krasen vokal, brezmejno nakladanje o človeka najvrednejših atributih, poln ponosa itn. No, potlej se moramo samo spomniti, kakšno vse slabšo scalino pijemo pod tako čudovito podtikano znamko, in težko bi si ustvarili boljši uvid v ta zavajajoči abrakadabra. Že mora biti fascinantno, saj imajo kot forenziki, detektivi, odvetniki, zdravniki tudi svojo serijo.

Zadnjič sem skratka videl dno od dna tega posla, in kar ti iztisne nezadržljivo simpatijo, je malone topoumna brezsramnost pričujočega oglasa, kako skrajno nič se misli in kako preobscena resnica mu uhaja. Namreč, grem v knjigarno in ena prvih polic, polna razkošno debelih bukev, se baha z velikim kartonastim stojalom, na katerem berem: 'Če kupiš Stalina, dobiš Hitlerja 60 % ceneje!'

Ja, tu je notranja resnica reklamiranja radikalno privedena do svoje skrajnosti in v tej nezaslišanosti šele zares vidna. Ne gre za moraliziranje, temveč sprva neko osnovno, čisto človeško občutje spodobnosti in sramu, brezsramnost, da itak problematično in komaj prikrito fascinacijo nad zločinci ter obenem največjimi propagandnimi stroji v zgodovini prodajaš tako vulgarno dobičkonosno pakirano in spaktirano. Kar ni uspelo nacistični in stalinistični ideologiji, je uspelo kapitalovi. Res fascinantno, kako lahko sprevračanje in mistificiranje tega dobičkonosenja iz nič za nič svojemu pravu vprid koristi nezamisljive grozote ter z grozo celo rajca in jo sprevrača v atrakcijo. Pizda, kako naj kupim Stalina, da ne bi obenem nabavil še Hitlerja, če bi ti madmani obstajali pred sedemdesetimi leti, bi nam nemara prihranili med- in povojno klanje.

Poanta bi bila tu naslednja: kakor kapitalizem ni problematičen zaradi slabega gospodarjenja, nekaj gnilih jabolk, šibke pravne države, pač polovimo tajkune in damo vzvode edini pravi ekonomski struji, pa bo, temveč je njegov antagonizem neločljivo vpet v samo njegovo strukturo, tako omenjeni stalinistično-hitlerjanski oglas ni zgolj kreativni spodrsljaj, temveč zmoremo iz njega razbrati bistveno resnico laganja v oglaševanju kot takem. Fetišizacija, ustvarjanje najprej fantomske potrebe, ki se sprevrže v dejansko, ter potlej pumpanje, izžemanje iztisnjene limone, da slednjič niti srat več ne moreš brez najnovejšega iphona. Kaj bi dal, da bi se lahko sprehodil po mestu, ne da bi mi iz slehernega objekta tupili, kaj za en kurac si moram želeti.