Vsake toliko časa, pa čeprav vse redkeje, v medijih, knjigah pa tudi v pogovoru naletimo na izraz disident. Običajno to pomeni posameznika, ki je živel v nekem totalitarnem sistemu, ki ni dopuščal drugačne misli in je vsakršno odstopanje od uveljavljenega režimskega mnenja predstavljalo nevarnost. Disident sicer v osnovi, slovarsko pa tudi etimološko pomeni zgolj tistega, ki se s posameznim razmišljanjem ne strinja in od te misli odstopi, a vsako nestrinjanje potegne za seboj tudi konsekvence. V kolikor gre za totalitarni režim z jasno izraženimi stališči, je prestopek in prestopnika lahko prepoznati in v tem primeru je ponavadi izoblikovana tudi kazen za tovrstno odstopanje.

Tako so nam predvsem iz novejše zgodovine znani različni disidenti, recimo fašističnih ali komunističnih totalitarnih sistemov, a tudi nekaj zgodnejših primerov, ko so se misleci oddaljili od uradnih oblasti in je za njihove misli ter dejanja bila predvidena kazen. Disident nam torej po imanentni logiki govori o posamezniku, ki je kaznovan zavoljo odstopanja od dominantnega družbenega prepričanja. Kot skupina so tako ali drugače prisiljeni v slabše življenjske pogoje, kar je lahko v konkretnih okoliščinah pomenilo inkriminacijo, pregon, zaprtje ali katero drugo, mehkejšo metodo, kot je odrekanje primernega delovnega mesta, zaslužka, družbenega položaja, itd. In ravno ta točka posredne represije nas bo zanimala, v kolikor bomo na tem mestu zatrdili, da disidenti tudi danes obstajajo, da obstajajo po celotnem zahodnem svetu in da trpijo represijo.

Demokratična država na splošno daje vtis, da odpade možnost govora o disidentu. Ker je v demokraciji vse možno in se lahko družba odloči za karkoli, se zdi, da je disidentstvo protislovna pozicija, zakaj posameznik z drugačnim mišljenjem ne mora bežati pred ničemer, ne mora se ničesar bati in na sploh ni vidne ideologije, ki bi ga silila v svoje dogme. A je takšno prepričanje zmotno na različnih ravneh. Na najbolj temeljni ravni moramo zapopasti uvid, da je tudi izbira sistema na nek način že represija in s tem vsakdo, ki v demokraciji nasprotuje demokraciji, je na nek način že sankcioniran, saj ne more živeti v sistemu, ki ga sam želi. A ta raven je problematična, saj se kaj podobnega lahko trdi za praktično vsak družbeno politični sistem, zato se na tem mestu v analizo te točke ne bomo spustili.

Druga stopnja je represija na ravni demokracije, kjer se ljudstvo vedno odloča za neko obliko vladajočega političnega sistema oziroma politične, gospodarske in kulturne usmeritve. V kolikor prevlada ena opcija, kar je vedno cilj demokratičnih volitev, potem je druga skupina spet v nekem podrejenem položaju, ki jim onemogoča živeti na način, na katerega želijo živeti. Znano je, da je demokracija tiranija večine. Večina doma pa danes niti ni več tako pomembna, saj je globalna tiranija neoliberalizma, ki sankcionira vse, kar mu ni po godu, več kot očitna. Izbire in posledična nesoglasja so v trenutnem sistemu povečini nesoglasja manjše vrste, kjer bi težko govorili, da so razlike dovolj pomembne, da bi vplivale na posameznikovo življenje. Disident kot inkriminiranec ali kaznovanec torej ne nastaja v trenutku, ko nekdo nečemu zgolj nasprotuje, saj bi v tem primeru bili disidenti skorajda vsi, pač pa takrat, ko nekdo nasprotuje sistemu v točki, ki vpliva na njegov dejanski materialni obstoj oziroma eksistenčne pogoje. Na zadnji ravni je torej treba pregledati še neoliberalizem kot prevladujoči družbeno ekonomski sistem.

Neoliberalizem kot tak navidez ne sankcionira ničesar, pač pa sankcije za neuspeh vedno pripiše akterju samemu, zato ker slednji pač ni upošteval notranje logike sistema. Pravzaprav podobno kot v vsakem totalitarnem sistemu. Dokaj nepomembno je, kaj v neoliberalizmu delaš, vse dokler se uklanjaš neoliberalni logiki, tesno vezani na kapitalistično produkcijo. Proizvajati moraš produkt, ki ga ljudje želijo in hočejo in nevidna roka trga bo poskrbela, da boš imel poln želodec. Prazen želodec pa ima seveda tisti, ki sistemu nasprotuje. Tisti, ki se ne sprijazni z neoliberalnimi doktrinami, v prvi vrsti s predpostavko, da vse mora biti tržno naravnano, da porabnik ve, kaj rabi in ker je povprečja največ, rabimo pač povprečne stvari. In sedaj glavno vprašanje. Ali ni tisti, ki nasprotuje tej logiki neoliberalizma in je za svoje nasprotovanje tudi kaznovan, na nek način dejansko disident?

Po našem prepričanju in kratki analizi stanja bomo morali odgovoriti pritrdilno. Dva glavna pogoja razumevanja disidenta sta danes pogosto izpolnjena, v povprečju pa jih izpolnjujejo humanisti, zato lahko zatrdimo, da je humanistika skorajda po pravilu disidentska. Poglejmo na področje leposlovja. V kolikor želiš pisati kvalitetno, visoko literaturo, si obsojen, vsaj pri nas, na nekaj deset ali recimo sto prodanih izvodov. Neoliberalizem tovrstno pisanje sankcionira, ker ni v skladu z nevidno roko trga, oziroma ni po volji potrošniku, ki je zadnja instanca, ki ve, kaj je dobro in kaj je vredno materialne nagrade. Tovrstni pisatelj je zatorej disident, nasprotnik režima, ki čuti posledice svojega nasprotovanja. Četudi slednje niso direktne in mu sistem predvidoma dopušča preboj, pa je preboj zgolj teoretski in kot tak znotraj sistema ni možen. Lahko pa se seveda odločiš pisati ljubavne romane, zabavne člančiče v popularnih revijah ali kaj podobnega in v tem primeru je možnost za tvoj uspeh veliko večja. Si v skladu s sistemom in ta te nagrajuje.

Tako kot je skesance poznal vsak totalitarizem, pozna konvertite tudi neoliberalizem, le da se tokrat nič ne odvija po eksplicitnih zakonih, pač pa samouravnavajoče. Znanost je že davno tega predala svojo svobodo kapitalu in kot taka navidez prosperira pod okriljem sistema, ki je sicer sistem izkoriščanja. Humanistika pa se še kar upira kapitalistični produkciji in teži h kvaliteti ne zgolj za nekatere, pač pa za vse. Kapital, ki ima danes moč, kaznuje vsakogar, ki ne postane hlapec. Zatorej je danes humanist po pravilu disident, ker se upira znižanju standardov produkcije, trpi posledice svojega uporništva. Raziskovani pojem torej ni mrtev in še posebno ni mrtev v zahodnih demokracijah, pač pa bomo prej morali ugotoviti, da je velika večina kognitariata nekaj, kar zadosti pogojem disidentstva, s tem pa je neoliberalizem bolj represiven od zloglasnih preteklih totalitarizmov, njegove kazni so navidez vsaj malenkost milejše, z navidezno več možnosti preboja, a ob razumevanju psihologije, še kako ohromljujoče.

In ko pomislimo še na vsakodnevno človeško raven, ko ti upokojena bivša delavka v tovarni zabrusi, da si neproduktiven del družbe in te skuša prepričati, da pograbiš za resnično delo, ali pa ti zagnani naravoslovec, manager ali kdo podobnega kova reče, da si socialni problem, ker ne zaslužiš minimalca, potem stvar postane jasna. Ko člani družbe pričnejo poosebljati sistem na nezavedni ravni in ga zagovarjajo kot edino pravilno, ter odstopanj v sistemu ne prepoznajo kot problema sistema, pač pa kot problem, ki ga bo sistem izničil, potem so vsi pogoji in vzporednice za obstoj disidenta vzpostavljeni. Kljub vsemu torej disident le živi. Je človek, ki ni pripravljen spuščati standarda in si ne dovoli diktata in diktature povprečja, kapitala ali enoumja. Je živi disident. In zato: „Živijo, disident!“