Ta dlaka z jezika bo brez imen. Svojega, za razliko od tistih, o katerih govorim, ne bom omenjal, imen tistih, o katerih govorim, pa tudi ne. Niti ne bo sklicevanj na kakšna velika imena in njihove avtoritete. Toda vseeno ta prispevek ne bo nič drugega kot skupek določenih ugotovitev, ki kot posamične nikakor niso moje, in vseeno bo ta prispevek nič drugega kot kritika tistih, o katerih govorim. Že ta začetek se skuša od njih razločiti, skuša biti njihova kritika: samo buržuji so lahko danes tisti, ki se bojijo anonimnosti in kličejo po imenih, da bi jim nasrali težo odgovornosti. Zato se v njihovem diskurzu ne morejo pojavljati »neimenljivi«, vse prej pa »moje nagrade«. Ne gre namreč za mene, za tebe ali za njih, gre za specifično miselnost, za neko buržujsko kritičnost, za kritičnost, ki je na videz in deklarativno politična, dejansko pa je povsem apolitična.

V mislih imam neko literarno sceno - to pomeni tako literate kot način pisanja -, ki se interno forsira in lajka, navzven pa vzpostavlja za avtorski glas generacije. Scena, ki živi od subjektivističnega načina pisanja, paradigma osebnosti, ki se s svojim pisanjem preplavlja čez vse lastne meje v relevantnost občega. Evo, primer: »če jaz osebno kot neke vrste simptom dobe čutim, da je poezija pomembna, potem po svoje že mora biti pomembna v družbi«; in evo, bolj angažiran primer: »Po svoje smo invalidna generacija, ker nismo imeli priložnosti naučiti se delati ter sprejemati odgovornosti v finančnem in delovnem smislu. Smo generacija nemočnih«. Zelo preprosta shema: jaz, ergo družba. Diskurzivna prva oseba ednine se podaljša, se razpase v množino. Ustvari si svoj »mi«, svoje ljudstvo in se okliče za »voditeljico«, vodjo, karkoli, samo da je ime, ki vodi.

Subjektivizem sploh ni nekaj tako problematičnega. Naj imajo svoje probleme, svoje poglede in svoja mnenja. Naj se jim zdi, da je »zgodovinska resnica za tiste, ki nimajo domišljije«, da »ne moremo povedati nič občega, kar še ni bilo povedano«. Naj ustvarjajo nova imena za nove svetove. Problem je v tem, kakšne svetove ustvarjajo in kako ta imena delujejo: kot glas nemočne generacije. Toda ta glas je performativen. Zaradi glasu generacije so vsi, ki naj bi bili ta generacija, ostali brez glasu. S tem, ko se glas generacije stalno nekaj dere, utiša ostale glasove in jih dela nemočne - generacija je dejansko nemočna zaradi glasov generacije. Da je umetnost »v kognitivnem smislu prostor velikanske svobode«, kjer je »mogoče reči karkoli«, ni nič drugega kot totalno apolitična buržujska pozicija, ki jo lahko izreče samo glas generacije in nihče drug. Ostali so zaradi njega postali nemočni, glas generacije pa prav zaradi tega močan.

Zadeva postane še bolj perverzna, ne ostane le pri izključujočemu buržujskemu subjektivizmu, hoče biti namreč družbeno angažiran in kritičen: »Odpor je mogoč le, če ostanemo tu. Sicer bomo zapravili tudi tisto, kar nam je sploh omogočilo postati država: slovenščino, jezik, ki je tako velik, da se ga večina Slovencev nikoli ni naučila uporabljati. Zame ne bi bilo večje izgube od te.« Ta glas je deklarativno političen, saj govori o odporu. Toda odporu do česa točno? Odpor tu ni nič drugega kot fajt za domovino. Ampak domovina sploh ni vprašanje, nihče se ne bori proti 'naši' domovini, da bi ta za obstoj potrebovala odpor - kdo ima sploh čas za vprašanje domovine, komu je to sploh lahko problem? Ta 'odpor' je čista konservativnost, ukoreninjena apolitičnost - to so problemi buržujev.

Apolitičnost, ki hoče biti v času krize kritična in ki se hoče v času krize upreti. Recimo: »Danes si še lahko privoščimo bojkot in zahtevamo alternative, jutri bo morda prepozno«. In kakšne so alternative, ki jih lahko najdemo na sceni tega glasu generacije? Evo primer: »Lani sem napisal knjigo in pol, učil tri seminarje in spisal 66 člankov (62 objavljenih), če niti ne omenjam 52 delov tedenske serije o pisanju, ki izhaja na spletni strani The Daily Beast. Vse to mi je uspelo, čeprav sem aprila dobil prvega otroka in približno pol leta namenil skrbi zanj in podobnim domačim aktivnostim. […] Kako mi je vse to uspelo in ali obstaja recept, ki bi lahko pomagal drugim? / Kar sledi, je vodič, kako povečati produktivnost kljub temu, da imate na razpolago manj časa za delo, kot ste ga imeli prej.« To je sedaj ta njihov upor. Še en glas, naduvan buržujski glas uspeha, ki ostalim nudi vodiče, kako postati on sam. Medtem ko z enimi usti govori o odporu, bojkotu in (razrednemu) boju, z drugimi pravi: nimate časa? - potem delajte bolje!, imate premalo časa za spanje? - potem spite bolje! Spet performativni buržujski glas: privilegirane glave, ki svetujejo lastnemu fiktivnemu ljudstvu, s čimer tlačijo dejanske neprivilegirane ljudi.

To je ta njihov odpor, njihova alternativa: ne da bi bili proti obstoječemu stanju, tega je treba bolje izkoristiti. Nekaj podobnega so nekaj časa nazaj počeli novinarji 24ur: dajali so nasvete, kako čim manj zapraviti za hrano, kako čim bolj prišparati - upam da se zavedajo, da je zadnji korak na tej poti stradanje. Zato jebeš šparanje, če je človek lačen, in jebeš produktivnost, če ni niti časa za spanje. Alternativa ni visoki čisti »Zrak« apolitične buržujske kritičnosti, skozi katerega odmeva glas generacije, potrebujemo »odtegnitev«, prava smer kritike je »nasprotna smer« - nizka, zatohla »Klet«, kamor diskretni šarm buržujskega glasu ne more priti.

V nasprotno smer je bežal Aleš.