24. 6. 2014 – 13.00

Janša je v zaporu: kaj zdaj?

Audio file

Janez Janša je v zaporu. Kaj zdaj? Zdi se, da se moramo veseliti. Nekaj nas v to dobesedno sili: četudi nismo posebej veseli, se spodobi proslavljati, smejati. Podobno kot se zdi nujno smejati akademskemu humorju, četudi se verjetno strinjamo, da gre za najslabšo vrsto humorja, za katero bi bilo najbolje, da bi bila prepovedana. Šaliti se zaradi korektnosti, zato, da izkazujemo svojo pravovernost in dobrovoljnost: ali ni to najbolj žalostna vrsta smeha - smeh, ki le utrjuje obstoječe stanje in mora biti na svojem predvidljivem mestu kot posneti smeh v nadaljevankah? Vrnimo se k Janši: na družabnih omrežjih in v medijih, kjerkoli že, treba se je posmehovati ljudem, ki so jokali pred zaporom na Dobu, treba je cinično analizirati zaplankanost SDS-ovcev in lahkotno pokazati na njihove argumentativne napake, na njihovo provincialno nesposobnost, idiotskost in neumnost.

Da ne bo pomote: nikakor nočemo reči, da je Janšo treba spoštovati in upoštevati, še manj to, da je treba iskati s tovrstno mislijo kompromise in skupne točke, nekakšno sredino, iz katere bi se lahko poenotili. Niti nočemo reči, da obstaja neka spodobnost, neka moralnost, zaradi katere je smeh v določenih trenutkih neprimeren. Opozoriti želimo na nekaj drugega, na nekaj, kar se zdi prevladujoči miselni podobi na levici nezamisljivo. Kot nekje pravi Nietzsche: najti je treba spodobnega in spoštljivega nasprotnika, ki nas je vreden, v boju s katerim je mogoče sproducirati kaj progresivnega. In SDS definitivno ni tak nasprotnik. Posmeh je v tem kontekstu približno tako izviren kot vzvišen posmeh nad nekom, ki jeclja: problem ni v tem, da jecljanje ni smešno, temveč v tem, da je ta smešnost tako splošno sprejeta, da ni več smešna. Kar manjka levici, je neka drugačna vrsta vzvišenosti, določena aristokratskost, ki se ne odzove panično na vsako provokacijo, cinično pripombo ali teorijo zarote, ki tako ali tako zgolj čaka na negativne in posmehljive odzive. Če zlorabimo Witgensteina: morda bi bilo najbolje o Janši kar molčati, ga pozabiti in tako preklicati moč njegovega uroka. Zapor v fizičnem smislu torej ni nobena zmaga, potrebna bi bila zaprtje in izolacija predvsem v diskurzivnem smislu.

Opravičujemo se, ker tega poziva k molčanju ne spoštujemo. A vendar Janše tu ne omenjamo kot osebe, temveč prej kot motor diskurza, ki ga njegovo ime poganja. Pri tem nimamo v mislih samo paranoidne teorije zarote komunistov in drugih stricev iz ozadja, trenirk in zombijev, temveč predvsem vpliv njegovega imena na levico. Ta je žal pogostokrat prvenstveno le odziv in reakcija. Namesto da bi sama ustvarjala, se vselej znova pusti ujeti v že vzpostavljeni neplodni binarni dualizem, v največjo past slovenskega političnega prostora: v debato o povojnih pobojih, o belih in rdečih, v končni fazi v debato o levici, desnici in sredini. Morda bi morala biti ena glavnih nalog vsake progresivne politike kategorično izogibanje tej pasti, izogibanje ustaljenim tirnicam, na katere se jo skuša spraviti, saj je lahko znotraj prevladujočega binarizma prava politika percipirana le kot skrajna, obrobna, idealistična, morda celo apolitična. Ni dovolj zgolj vključitev v politični diskurz, temveč se zdi prva naloga njegovo preoblikovanje, tvorjenje novih sredin in novih odklonov.

Levica bi torej morala sama ustvarjati pozitivne definicije, na pa se definirati le negativno: kot nasprotje, kot antijanšizem. Nočemo sicer reči, da tovrstna antipozicioniranost ni pravilna ali da ni resnična. Nasprotno, preveč splošna je, njena resnica je preveč plitka. Izjavo »Sem proti Janši« bi bilo mogoče prevesti »sem na pravi strani, sem nasprotje zla, torej sem dober«. Podobno prazno včasih funkcionira tudi izjava »sem proti neoliberalizmu in kapitalizmu«. Kako enostavno je vse: kot da bi rekli, ne verjamem, da kuščarji spuščajo chemtrailse, torej sem gotovo razumen. Gre za preverjeno taktiko poenotenja in samodefiniranja: izbrati si čim bolj zunanjega sovražnika, ki utemeljuje trhlo, a široko zavezništvo. A prava vprašanja, prave delitve, prave polemike in prava, produktivna nasprotja bi se morala tu znotraj šele začeti.

Dostojnega in spoštljivega nasprotnika si je treba izbrati tudi zato, ker mu v vsakem boju postajamo podobni; bodisi tako, da ga posnemamo v taktikah, bodisi tako, da skušamo biti njegovo totalno, torej zrcalno nasprotje. Najprej naštejmo elemente posnemanja: moraliziranje, pridiganje, spodbujanje panike in strahu. Zdi se nam, da te prakse še nikoli niso bile na levici tako pogoste kakor danes: nujno je iti na volitve, pridigajo nekateri, pri Mladini denimo, tako nujno kot v cerkev. »Boljše ideje in ljudje so že tu, potrebujejo le še nas,« potrpežljivo nas čakajo, kot Bog čaka na izgubljene duše. Če jih ne podpreš, grešiš, izdajaš svojo levičarsko dušo: kriv si za zmago desnice, kriv za prihodnjo poplavo primitivizma. Pravzaprav si morda z volilno abstinenco, ali zgolj z izražanjem dvoma o institucionalni politiki, že kar desničar ali vsaj reakcionar. Tovrstne odklone je treba natančno klasificirati: N'toko in Boris Vezjak sta denimo že podala svoj seznam diagnoz političnih abstinentov, ki bi jih bilo očitno treba nekako ozdraviti. Zdi se, kot da bi bile tihe levičarske sanje zvesta, poenotena in nedvomeča volilna baza, takšna, kot jo ima SDS. Seveda tudi ta pravovernost producira svoje specifično notranje izključevanje, ki zanemari vse, kar se ne bojuje na istem polju in po istih pravilih kot veliki nasprotnik, torej v okvirih parlamentarizma, ki se ga skuša prikazati kot edini možni prostor boja in kot edini možni prostor političnega udejstvovanja.

Druga reaktivna levičarska taktika je v vzpostavljanju nasprotja diskurzu desnice: paranoidnemu diskurzu zarote se tako skuša zoperstavljati z mlačnim ciničnim intelektualizmom, suhoparnim racionalizmom in vzvišenim zdravim razumom, ki temelji na isti borni izključevalni binarni logiki, kot jo postavlja desnica. Prvi problem je, da je ta diskurz povsem neprivlačen, brez vsake sile in »spirita«, v kolikor ne upoštevamo reaktivnih in proti drugemu usmerjenih strasti. Drugi problem tega diskurza je, da je presplošen: pravilno je biti antijanšist, antineoliberalec in antikapitalist. Drži, toda z izjemo redkih specifičnih in konkretnih analiz redko kdaj izvemo, kaj ti refreni implicirajo na ravni prakse. Kaj točno dela povprečni antikapitalist in kaj ga dela za antikapitalista? V splošnem se zdi, da zadostujeta samo dva koraka: pozanima se, katere stranke so antikapitalistične in antijanšistične, voli za njih in čaka. Med volitvami bere Reporter in se smeji. Tako preprosto, racionalno in logično, da je že malo dolgočasno.

Da ne bo pomote: nikakor nočemo reči nasprotnega, da so volitve nesmiselne, da so vse stranke enake ali kaj podobnega. S takšnim govorom bi se sami ujeli v binarno past izključevanja ne povsem pravovernih. Tvorili bi neko notranjost, ki bi se definirala zgolj negativno, glede na neko zunanjost. Zoperstaviti pa smo se hoteli točno tej logiki, ki bi jo morala, rečeno nekoliko nekonkretno, nadomestiti diferenciacija in prijateljski boj znotraj same pozitivno definirane notranjosti.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.