Kritika kritične družine

Kritika kritične družine

Mnenje, kolumna ali komentar
2. 5. 2017 - 13:00

Ali bi lahko resno jemali recenzijo Foucaulta, ki bi že takoj na začetku njegovo zgodovinopisje označila za ezoterično mistifikacijo, njegove sodobnike pa za gručo retardirancev? Odgovor avtorja pričujočega prispevka je kategorični ne. Zakaj pa je popolnoma primerljiv register, ko pride do historičnega materialista, pardon, marksista, deležen navdušenega trepljanja po ramah in krogodrknih nasmeškov?

Povod za prispevek, ki ga pravkar berete, je recenzija z naslovom Dvojno dolgočasna zgodovina izpod peresa Aleša Mendiževca, ki je bila etrirana pred dobrimi štirinajstimi dnevi. V recenziji Mendiževec na knjigo Ellen Meiksins Wood  z naslovom Od državljana do gospode naslovi nekaj deplasiranih in tri konkretne očitke. Wood očita, da s kontekstualizacijo politične teorije slednjo reducira na zrcalno podobo ekonomske baze. Očita ji spregled menjalne in distribucijske faze produkcijskega procesa ter slabo definicijo politike in države. V nadaljevanju prispevka sledi poskus pojasnila metode, ki se je poslužuje Meiksins Wood, s tem pa, upajmo, tudi odgovori na pomisleke, ki jih je izrazil kolega recenzent.

Historični materializem, kot ga razume in uporablja Wood, je osnovan na Marxovih razmišljanjih o presežnem delu iz tretjega zvezka Kapitala. Marx trdi, da je način izrabe presežnega dela, torej dodatnega dela, ki ne služi zgolj reprodukciji proizvajalca in proizvajalnih sredstev, in produkta, ki iz tega dela izvira, ključen za razumevanje vsakokratnega odnosa med vladajočimi in podložnimi. Od tod tudi osrednja konceptualna dvojica v delih Wood - proizvajalci in prilaščevalci oziroma producenti in apropriatorji. Prvi, kot neposredni proizvajalci, so tisti, ki presežno delo dejansko opravljajo, medtem ko drugi odločajo o porabi produktov oziroma uporabi dela. Dasiravno Marx ta odnos označi za najglobljo skrivnost in skriti temelj vsakokratne celotne družbene zgradbe, nas vseeno posvari pred redukcionističnim ekonomskim determinizmom. Tako zapiše tudi, da lahko ima posamezna ekonomska baza neskončno variacij in gradacij nadstavbe, te pa zavisijo od različnih bodisi naravnih bodisi zgodovinskih okoliščin, ki jih je moč umeti le skozi rigorozen študij. Anekdotično naj bi Marxa in Engelsa močno jezilo dejstvo, da se historični materializem uporablja kot izgovor za dejansko branje in študij zgodovine.

Da politika, ideologija in teorija niso zgolj zrcalna podoba ekonomije in da med obema pojavoma ni odnosa nujnosti, večkrat opozori tudi Meiksins Wood. Tako denimo že kmalu na začetku opozori, da idej teoretikov ni mogoče “napovedati ali odčitati iz njegovega družbenega položaja ali sloja”. Pri tem ne gre le za deklarativni “disclaimer” na začetku dela, temveč se to načelo odraža v njeni teoretski praksi. Kontekstualizacija, prosto po Wood, torej ne služi prikazovanju kavzalnosti med socioekonomskimi okoliščinami in teorijo niti degradaciji teorije na odgovore na konkretne politične zagonetke. Namen kontekstualizacije je pokazati, kako se vprašanja, s katerimi so se ukvarjali politični misleci, kažejo v konkretnih zgodovinskih okoliščinah. Četudi lahko določeno socialno filozofijo beremo kot ahistorično in univerzalno, so pojmi, s katerimi operira, proizvod svojega časa - kar Wood pokaže na primeru pojma “svobode”. Proučevanje teh pojmov in okoliščin, ki so prispevale k njihovemu nastanku in spreminjanju pomena, pa je v središču recenziranega dela. Meiksins Wood tako na primer Platona ne zreducira na ideologa aristokratsko-oligarhične frakcije, rimskega prava pa ne na odraz lastninskih razmerij.

Ko tako Mendiževec Wood očita manko fokusa na menjavo in distribucijo ter definicijo politike kot tisto, kar stoji nasproti zasebnemu, ji očita prav zgodovinskost. Seveda je, kot zapiše Mendiževec, razumevanje menjave ključno za razumevanje kapitalističnega produkcijskega načina. A poudarjamo, kapitalističnega. Menjava je v kapitalizmu pomembna, saj ta ob pravni emancipaciji proizvajalcev - torej ko je mogoče delovno silo kupovati in prodajati na trgu, njene produkte pa prodajati naprej - ustvari pogoje za apropriacijo presežne vrednosti. To pa je zgodovinsko specifičen način prisvajanja presežnega dela, ki se dogaja striktno v ekonomski sferi. V fevdalizmu, na primer, poteka prisvajanje presežnega dela bodisi direktno v obliki tlake bodisi kot prisvajanje produkta presežnega dela v obliki desetine. Način prisvajanja ni utemeljen zgolj na ekonomskem, temveč tudi na politično-religioznem sistemu. V zadnji instanci je pač grof imel meče, žezlo in biriče.

Podobno je z definicijo politike kot tistim, kar je javno in stoji nasproti zasebni družini. Tovrstna definicija zagotovo ne zadošča za kakovostno analizo politične sfere ne danes ne v preteklosti. Uporabna pa je kot pojasnilo geneze te iste politične sfere. Skupščina in vsi drugi organi grškega polisa so pač predstavljali izrazito nasprotje očetovski nadoblasti tako na upravljavskem kot sodnem področju.

Meiksins Wood tako poskuša razložiti notranjo logiko obravnavanih družbeno-ekonomskih sistemov, konkretne politične zagate, ki iz njih izvirajo, pa povezati s socialno in politično teorijo. V enaki maniri nadaljuje tudi Lev Centrih v spremni besedi, kjer teoretske tokove v Jugoslaviji poveže s propadom režima samoupravljanja.

Na začetku recenzije se je pojavilo vprašanje o sprejemljivosti pavšalnega obravnavanja marksistične teorije v slovenskem prostoru. Sledi poskus podajanja nastavkov za kontekstualizacijo averzije do marksizma. Slednja se kaže tako v povečani javni prisotnosti pavšalnih zapisov o marksističnih delih, popolni reorientaciji nekoč marksističnih miselnih središč tipa Inštitut za delavske študije kot tudi v postopnem izginjanju marksizma z univerze. V času vzpona desnih populizmov, avtomatizacije, ki ogroža delovna mesta, in splošnih geopolitičnih trenj se levica, ki prisega na marksistično analizo, kaže kot neučinkovita. Govorimo o popolnem fiasku Sirize, ki po oportunem obratu stran od baze izvaja varčevalne ukrepe, proti katerim se je borila. Govorimo o vse bolj avtoritarno vodenem Podemosu, ki bo le s težavo kdaj vodil državo. In nenazadnje govorimo o vstajniškem upu Združeni levici, ki se v zadnjih dneh združuje in postaja prava meščanska stranka, skozi roke pa jim polzi vsakršna radikalnost.

To seveda, kot pri Wood, ne pomeni, da je Mendiževec ciničen zaradi konkretne izkušnje slovenskih socialistov, zagotovo pa s poznavanjem situacije lažje umestimo posmehljiv ton in pavšalne sodbe vse večjega števila ljudi.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Marxa in Foucaulta je treba brat skupaj!!!

Make hismat great again!

Kaj pa je razlika med "kazati se kot neučinkovit" in "biti neučinkovit"?

Kaj pa je razlika med "kazati se kot neučinkovit" in "biti neučinkovit"?

Komu bo pa to u lajfu koristil? Ja, kar tako pokončno naprej, pište take stvari, sprememba sistema je res na vidiku. Že vidim, se že bliža, samo še mal bo treba stisnit. Res. Si bom šel kar mlekec pogret za pred spanjem, zdej je še čas.

Zadnjič smo brali "Neverjetne zgodbe od M., F., in W.". Tako smo se navdušili nad njimi, da nas je skoraj pobralo od smeha. No na koncu smo se tudi stepli, ker nismo vedeli kdo od nas je bil tisti, ki je najbolj počasi bral Marxa, Fukoja pa WOOD.

jaz pa v življenju še nisem vidla, da bi se kdo stepu razen fuzbalerjev v SLO

Moram reči, da se strinjam z namenom kritike, glede vsebine pa ostajam na istem - grem kar po vrsti (vnaprej se opravičujem za predolg komentar).

Prvič, ko sem označil knjigo za retardirano sem ciljal na anahronizem, seveda pa je šlo tudi za provokacijo. Večkrat sem nenazadnje poudaril, da je kot učbenik knjiga nekaj vredna in je nisem zaničeval. Slednje je po mojih izkušnjah ravno obratno: marksisti se posmehujejo fukojevcem, deleuzovcem itd. Jaz sem recimo vstopil v filozofijo skozi Marxa - ne vem od kod očitek averzije do marksizma (sam sem recenziral dost marksističnih del in sem bil včasih tudi "zelo za" (recimo Sohn-Rethel)). Spet se mi zdi dosti bolj simptomatično kakšno splošno disanje Laclaua in Mouffe... To je recimo moj teoretski kontekst, Podemos ne igra nobene vloge, vsaj zame ne, ker me Podemos ne zanima.

Drugič, s tem pridemo do glavnega očitka do Wood. Ne zanima me, kaj ona reče, pač pa kakšni koncepti so v njeni praksi. In točno takšno redukcijo, kot si jo sam naredil na politiko, naredi ona na ekonomijo. Ampak problem tu ni toliko ekonomija, pač pa kaj pomeni kontekstualizacija, ki privede do ekonomije. Kaj recimo pomeni socio-ekonomski kontekst? Obstajata družbeni in ekonomski kontekst? Zakaj ločuješ družbo in ekonomijo? Kako definiraš "kontekst"? Okoliščine, torej to, kar se dogaja okoli nečesa? Kako narediš selekcijo tega? Kaj so konkretne zgodovinske okoliščine? Kaj je konkretno? Delanje teorije ni? Če to pomeni intelektualno delo, potem tudi novinarsko delo ni konkretno? Sam seveda nisem proti "kontekstualizaciji", ampak očitam praznost tega koncepta - o njej pričajo vsa omenjena vprašanja.

Tretjič, redukcija na ekonomijo. Strinjam se s tem, da teorija ne dobiva vprašanj iz nič, ampak zakaj je vedno ekonomija tista, ki definira vprašanja? Ko se nekdo ukvarja z vprašanjem neenakosti, bo to zato, ker je lastnik produkcijskih sredstev. Kar je bulšit. Nekdo se pač lahko vpraša o neenakosti na podlagi matematike recimo, ali pa biologije in iz tega ven izpelje ekonomsko razumevanje neenakosti in iz tega ven spremeni "realno" prakso ekonomije, da bi jo približal tej neenakosti. Wood kaj takšnega izključuje, ekonomija nikoli ne bo dobila vprašanj od drugih družbenih praks, le od same sebe. Temu se pač reče ekonomski redukcionizem. (Mimogrede, če v nadzidavo vključiš (njene) variacije še nisi zamajal stavbe, še vedno gre za isto binarno družbeno topiko.)

Četrtič, ekonomijo (in ne kapitalizem!) Marx razčleni na produkcijo, menjavo, distribucijo in konsumpcijo. Kapitalizem je seveda pogojen z univerzalnim trgom, denarjem in njegovim fetišizmom itd. Ampak trg in denar sta obstajala dosti prej in imela dost močne učinke na ekonomijo, še posebej o tem priča vzpon trgovske buržoazije, ki je bila povsem integrirana v fevdalizem. Šele pojav industrijske buržoazije je to spremenil. To je pač treba upoštevati. Še toliko bolj pa distribucijo, ki je bistvena za predkapitalistične ekonomske formacije. Wood tega ne počne. V toliko je "nezgodovinska" (karkoli že to pomeni).

Petič, vse to je očitek, kar se tiče njenega "praktičnega" koncepta. Glede na to, da je to bolj učbenik, sem mu raje kot neinovativnost očital dolgočasnost, in to dvojno: nič novega ne pove o "družbeno-ekonomskih" dogajanjih in nič novega ne pove o teoriji (da ni bil Platon pro-demokracijo samo preletiš njegovo Državo, ne rabiš ekonomskih okoliščin itd.)

Mendiževčeve replike ne razumem. Sumim, da gre za klasično rezoniranje človeka, ki se (je) z marksizmom ukvarja(l) zgolj zaradi domnevne intelektualne kredibilnosti, ne pa ker bi marksizem razumel ne le kot teorijo, pač pa tudi kot orodje za politično prakso. Drugače si ne znam razložiti, med drugim, tretjega očitka: "Strinjam se s tem, da teorija ne dobiva vprašanj iz nič, ampak zakaj je vedno ekonomija tista, ki definira vprašanja?"

Bojda si bral Marxa, ampak očitno od njegove teorije nisi kaj dosti odnesel. Izvoli bolj dostopno, aktualizirano različico odgovora na to vprašanje:

-audio: https://www.blubrry.com/jacobin/21670089/the-abcs-why-do-socialists-care...

- tekst: https://www.jacobinmag.com/2017/03/abcs-socialism-working-class-workers-...

Be humble(r).

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.