Razmislek o slabem finančnem stanju v kulturi je treba pogledati iz različnih luči in perspektiv, v pričujočem prispevku pa bomo skušali pregledati, kako na financiranje kulture vpliva liberalizem in nekatere njegove osnovne predpostavke. Temelj liberalizma in kapitalizma kot načina produkcije je prost pretok blaga, močna pravna država, odsotnost države iz gospodarstva in seveda zloglasna nevidna roka trga, ki uravnava razmerje med ponudbo in povpraševanjem. V tem svetu naj bi se znašla tudi kultura in pač upoštevala vse izmed naštetega. Dobro kulturo se bo konzumiralo, slabe ne. Tako preprosto je to v svetu liberalne paradigme.

A se zdi, da je ob tem vseeno možno opaziti neskladje med deklarirano liberalno ideologijo in liberalizmom v praksi. Na prvi pogled je videti, da je deregulacija prisotna v večini primerov in tako se lahko vsakdo samostojno odloči, kateri avto bo kupil, meso katerega rejca bo pojedel za kosilo ali pri kateri banki bo odprl račun. Tovrstno dojemanje regulacije in deregulacije pa meša posamezne ravni. Vsakdo, ki se odloči za nakup avtomobila, na nek način že pristane na določene, še kako striktno določene pogoje. Avto mora biti homologiziran, imeti mora posamezne certifikate, upoštevati testne pogoje, toči se lahko točno določen bencin itd. Prav tako se posameznik ne more preprosto odpraviti nekam, vzrediti prašička in ga popapati. Ne, ta prašiček mora biti veterinarsko pregledan, zabeležen mora biti zakol, če gre za prodajo, pa je še cel kup drugih postopkov in omejitev. V osnovi moramo torej ločiti dve ravni. Regulacijo na ravni postopkov in omejitev, ki jih mora upoštevati prodajalec oziroma proizvajalec, in regulacijo na področju izbire, ki je seveda pogojena s prvo.

Trdimo lahko, da je omejitev na področju potrošnikove neposredne izbire malo, saj se lahko porabnik dejansko odloča med nakupom številnih različnih artiklov. Regulacija na področju proizvajanja in prodaje pa je že čisto nekaj drugega. Ta točka je pomembna zato, ker vsaka regulacija ustvarja delovna mesta, potrebna ali ne, kar je seveda popolnoma arbitrarno in pogojeno zgolj z močjo prepričljivosti skupine, ki se odloči posamezno omejitev uzakoniti.

Liberalizem, ki se skuša klasično predstaviti skozi potrošniško željo ali preudarnost, pade na različnih točkah. Tukaj se niti ne bomo spuščali v problematiko kreiranja želje, ki jo je moč od dovoljšni podpori kapitala producirati in preoblikovati skozi medijske in oglaševalske prijeme. Raje se bomo na kratko osredinili okoli vprašanja, ali v sistemu liberalizma res vsakdo kupuje in nagrajuje zgolj tisto, kar potrebuje in si želi, ali pa mu je v ovinku vedno že podtaknjeno nekaj regulativ, katerih se sploh ne zaveda, ki pa jih istočasno plača in ki seveda na drugi strani posameznemu sektorju ustvarjajo delovna mesta.

Poglejmo nedavni primer energetskih izkaznic. Regulativa določa, da je pri prodaji treba imeti izdelano energetsko kartico, iz katere bo kupec lahko videl, kako energetsko učinkovito stanovanje kupuje. Seveda ne prodajalec ne kupec, ki je po drugi strani verjetno tudi prodajalec, nista preveč zainteresirana za ta podatek in ga ne vidita kot nujo, potrebo in ne kot željo. To je vsiljeno sistemsko in s tem se sistemsko proizvaja denar na posameznem področju. Navidezna deregulacija na eni ravni, torej pri izbiri podjetja, in regulacija na drugi ravni, ki vas sili v določene postopke. Ne, ni želja in kvaliteta tista, ki proizvaja delovna mesta, pač pa v velikih primerih predvsem regulativa!

In kultura? Z velikim veseljem lahko ugotovimo, da je to eno najbolj svobodnih področij produkcije, z najmanj omejitvami, ki bi neposredno zadevale prebivalce. Vzemimo primer humanistične ali leposlovne knjige. Sam lahko sedaj v roku nekaj ur napišem petdeset zanič pesmi, jih natisnem na papir, pridobim CIP, za katerega me nihče nič ne vpraša, in knjigo izdam v samozaložbi. Nobeno preverjanje o kakovosti in skladnosti ni potrebno, kot je to recimo potrebno pri kmetovanju. Medtem ko je zrezek, predno konča na krožniku, pregledan na tisoč in en način, kar zavoljo regulative izvajajo privatna podjetja, pa lahko knjigo nemoteno napiše, izda in prodaja ena oseba, brez kakršnihkoli omejitev. Načeloma je tovrstna svoboda seveda nekaj pozitivnega, a kar se tiče zaposlovanja v kulturi in slabega gmotnega stanja, je to zagotovo eden od razlogov.

Zgornja analogija se zdi čudna zgolj zato, ker ni nekaj utečenega. Sicer pa bi lahko tudi pod predpostavko zdravja, varnosti ali katere druge obrabljene vrednote sforsirali marsikatero omejitev tudi na področje kulture. Toda, kaj pa subvencije? Mar ne namenja država že tako ogromno denarja za kulturo? Bežen pregled realnosti to zanika že, če pogledamo zdravstvo in kmetijstvo, hkrati pa moramo zopet razločiti ravni. Razlika je med tem, ali se sprejme regulativo, ki posamezni panogi omogoča obstoj, ali pa se tej panogi daje subvencije in se njihove konzumente producira kot odvisnike. Ali kot pravi kitajski pregovor: »Daj človeku ribo, nahranil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje.« Ali če parafraziramo: »Daj človeku subvencijo in si ga prehranil za eno leto. Sprejmi zakon, po katerem bodo posamezniki odvisni od njegovih storitev in prehranil ga boš za celo življenje.«

Za zaključek poglejmo nazoren primer, ki je dejansko popolna preslikava. Vzemimo vzporednico z gasilnim aparatom. Nahajati se mora v vsakem bloku, upoštevati pa je treba tudi rok trajanja, izdelan mora biti po določenih normativih, hkrati pa je dobro, da ga namesti pooblaščena oseba. To je storjeno zaradi varnosti in zdravja prebivalcev, s tem pa je omogočen dohodek, tako tistim, ki gasilne aparate izdelujejo, kot tistim, ki jih prodajajo, in naposled onim, ki jih nameščajo ali vzdržujejo. Kakšna bi bila vzporednica s kulturo? Zamislimo si, da bi v vsakem stopnišču morala viseti vsaj ena slika. Visela bi zavoljo mentalnega zdravja prebivalcev in njihove posledično večje varnosti, saj bi ob dvigu kulturne ravni padla raven različnih tveganj. To bi pomenilo, da bi slikarji imeli zagotovljen odkup, galerije zagotovljeno prodajo, kritiki pa zagotovljeno verifikacijo. Krog bi bil sklenjen in subvencije s strani države zagotovo ne bi bile potrebne!

Zdi se, da je kultura zavoljo svoje deregulacije popolnoma odsotna od sistemskega financiranja, to pa tudi zato, ker na nek način ne želi afirmirati svoje dejanske vloge v družbi. Če zdravstvo zdravi in kmetijstvo hrani, potem nas kultura kultivira. To lahko počne zgolj tako, da opravlja svoje poslanstvo skozi prisotnost in v kolikor se javni interes ne izvaja prostovoljno, ga ja sodeč po sedanji praksi treba regulirati. Tako kot nihče ne bi imel gasilnega aparata v bloku, v kolikor ta ne bi bil predpisan, tako tudi v stopnišču nihče nima slike, ker ta pač ni nujna. Podobnih primerov bi lahko našteli še ogromno, različnih ravni, ki preko različnih vzvodov in mehanizmov prinašajo določenemu področju sredstva, pa je poljubno veliko in je zgolj stvar opazovalca, da odkrije, na kateri ravni je sistem omogočil financiranje. Predlog kulturnega reguliranja pa je treba umestiti tudi v širšo debato o družbeni prihodnosti, kjer imajo prejšnji predlogi smisel zgolj, če kanimo vztrajati v liberalno kapitalistični paradigmi, v kolikor preidemo na kaj boljšega, pa bo tudi kulturna produkcija drugačna.