Se spomnite tistega prizora v filmu The Ruling class, ko Coral Brown, v vlogi Lady Claire Gourney, vpraša: “Kako veš, da si bog?” in ji Peter O'Toole z vso samozavestjo in samoumevnostjo tega sveta odgovori: “Precej preprosto. Ko molim k bogu, ugotovim, da se pogovarjam sam s seboj.” Kdor se ne spomni ali pa bržkone še ne ve, v tem filmu iz leta 1972 O'Toole pod režisersko taktirko Petra Medaka upodobi Jacka Gourneyja, paranoidnega shizofrenika, ki, kot je zdaj že jasno, zase meni, da je bog.

Opisani prizor se v filmu zgodi precej mimobežno. O’Toole, oblečen v duhovniško uniformo s cilindrom na glavi poplesava po salonu, nakar se zlekne na kavč in izgovori stavek, ki povzame ključno poanto decivilizacije: za dialog nista več potrebna dva.

S čim ima ta film vezo danes, se sprašujete? Prav z vsem. Na delu je kopica malih bogov, ki se pogovarjajo sami s seboj in na tem temeljijo svoje pozicije. Poslušalstvo pa se je že zdavnaj naučilo osnov poslušanja, torej poslušnosti. Preko aristokratskih zapovedi bontona v opernih dvoranah in nato buržoaznih oblik participacije v kulturi vedo, da je vsak šum kaznovan najmanj s sovražnim pogledom. Zato sedijo in poslušajo, tisti z mikrofoni pa govorijo.

Ob specifičnem dogodku v debatni kavarni letošnjega Knjižnega sejma, imenovanem Nova levica in krščanstvo, dobi zavzemanje božanske pozicije in na ta kontekst vezan pristop k dialogu nove razsežnosti. V obeh različicah napovednika se organizator - to je tv-kuhar in podpornik SLS Luka Novak - sprašuje, ali je dialog z novo levico sploh mogoč. Tako v prvi, ki govori o liberalizaciji splava in radikalnem feminizmu kot novih gonilnih silah postsocialistične levice, ter drugi, kjer se organizator končno spomni, da postavlja dogodek na Knjižni sejem in da bi bilo potemtakem morda smotrno pogovor nekako navezati na kakšno knjigo, denimo Nova levica in krščanstvo. Skratka, v obeh vztraja pri vprašanju, kako, če sploh, je možno vzpostaviti dialog z levico.

V skladu z akademskimi trendi, ki poudarjajo praktično delo, bi si mislili, da bodo posegli po ultrapriljubljenem konceptu learning-by-doing in bi dialog z novo levico poskusili. No, če bi novo levico najprej identificirali in če bi bila na novo identificirana nova levica sploh za. Menda je zelo za, a do tega še pridemo. Ampak ne, organizator je med govorce povabil nenovo nelevico. Na dogodku namreč participirajo Aleš Primc, vodja kampanje Za otroke gre, Jožef Horvat iz stranke Nova Slovenija in pater Branko Cestnik. Tudi ali pa predvsem iz tega izvira sama ironičnost dogodka. Na krovno vprašanje torej, ali je dialog med krščanstvom in novo levico mogoč, je odgovorjeno brez prisotnosti t.i. nove levice. Sodelujoči na odru kontemplirajo pri in v sebi, samoreferenčno, tako kot prej omenjeni Jack. Morda nepomembno za ta komentar, a vendar: Jack se na neki točki v filmu reši prepričanja, da je bog in prevzame vlogo Jacka Razparača.

Za zdaj je, kar je, a vendarle se mora pojaviti misel: Kje je ta levica iz naslova diskusije? O vprašanju lahko mislimo iz povsem filozofske perspektive ali pa preko analize političnih dinamik tega prostora. Takrat lahko govorimo o njeni fragmentiranosti, zaradi katere se zdi, da je malodane ni ali pa da se pojavlja sporadično. A morda naj za ta kratek komentar o dogodku raje razmišljam povsem dobesedno.

Po besedah direktorice Cankarjevega doma, Uršule Cetinski, je odgovor na vprašanje, kje je levica, jasen: v publiki. No, v kolikor se dogodka udeleži. Ko so jo namreč v Mladini spraševali, kako se ji zdi dogodek, ki eksplicitno simpatizira s konservativno desno družbeno strujo, primeren za ta prostor, se je od vsebine dogajanja v instituciji, ki jo vodi, distancirala. V klasičnem slogu aparat čik komisark je menda rekla, da oni, Cankarjev dom, zagotavljajo prostor. Prostor postane s tem od vsebine ločen. Vsebina, ki je kultura, ki pa je politična, postane prav tako ločena od prostora, ki naj bo vsaj kulturen. Zanimivo, da se ji je zdelo za enega prvih intervjujev ob imenovanju na mesto direktorice Cankarjevega doma novinarko nujno povabiti na Rožnik, prav na Cankarjev vrh, kajneda? Najbrž v posthumno podporo Cankarju po sežigu tistih 700 izvodov Erotike, ki jih je v ta namen takrat kupil škof Anton Jeglič. Kakorkoli že, v kulturi se danes menda ne diskriminira, dopušča se različnost, celo spodbuja se jo in tako in zgolj tako se ustvarja kulturni dialog.

Ranciere in njegove analize spektatorstva na stran, dialog na dogodku Nova levica in krščanstvo, poteka med govorci in poslušalci. Ta ločnica je vse prej kot benigna, saj poudarja osnovno hierarhijo: na eni ravni je tisti, ki govori, pod njim pa za poslušanje zainteresirana javnost, ki naj počne natanko to - posluša. Diskusija poteka enosmerno; ko pa poteka dvosmerno, torej v formi dialoga, teče med odrom in parterjem.

Še enkrat, kje je nova levica, če je tudi v občinstvu ni? Zakaj je ni, da mora o njej govoriti desnica sama s seboj? Zdi se, da se je tudi Cetinski zmotila in da je v publiki ni. Zakaj? Ker je menda že od ponedeljka na Prešernovem trgu; stoji na stopnicah pod spomenikom in v rokah ima liste z napisi Za, z njimi se nastavlja fotoaparatom in tako napoveduje pričetek kampanje, s katero v resnici participira v predreferendumskem spektaklu. To je en del levice. Drugi del levice je morda še kar pred parlamentom, kjer prižiga svečke v protest propadu civilizacije, s čimer postavlja ostanke intelektualnosti ob bok reprezentacijam žalovanja po smrti princese Diane pred buckinghamsko palačo ali pa ob vsakodnevne obrede v vatikanskem imperiju.

In medtem ko se Jack Gourney pogovarja sam s seboj in je sebi edina relevantna instanca, ki ji kot taki pritičejo nezmotljivost, odvečnost dialoga, brezpredmetnost, pa osrednji sejem kulture v osrednji instituciji kulture ni zgolj do absurda pripeljan satirični film. Dogodek svojega protipola na sejmu torej nima, ampak se s podobno decivilizacijskimi dogodki kvečjemu poglablja - vsaj kolikor je mogoče razbrati iz programskega napovednika, ki v tem tednu obljublja denimo še okroglo mizo o zasvojenosti s seksualnostjo, kjer bomo, upam, opazovali vstop antifa skupin z deklamiranjem iz del, kot sta Masovna psihologija fašizma Wilchelma Reicha ali pa njegova Seksualna revolucija.

Tako zdaj potekajo psevdokulturni dogodki in ni niti jasno niti pomembno, ali gledam lik Jacka Gourneyja ali lik Aleša Primca. Naenkrat namreč ne gledam nikogar izmed njiju, temveč gledam in poslušam ad hoc skupino feministk, kako iz občinstva, torej poslušalstva, s subverzijo ustvarijo dialog. S kulturo. In slišati je: “Sestre, le k soncu, svobodi!”

Na dogodku ni ali pa je bila: vajenka Nina Dragičević.