Say it loud, say it clear: trenutno edina smiselna praksa sodelovanja z migranti se piscu teh besed kaže v vsakodnevnem stiku s konkretnimi migranti ter v pomoči slednjim pri njihovem vsakdanjem življenju, kar se kaže pri aktivistkah in aktivistih iz Roga. To na noben način ni polemika proti njim, kvečjemu nasprotno. Je poskus razumeti ovire, ki preprečujejo, da bi ta praksa postala številčnejša in bi prerasla v širši politični projekt.

Migranti v Zahodnem imaginariju nastopajo kot ultimativna podoba Drugega, ki zato omogoča prešitje širših množic v skupnem odnosu do migrantskega vprašanja. Že dolgo ni bilo mogoče videti takega poenotenja delavskega razreda kot pri nedavnem odporu do migracij. Tako pripisovanje čiste drugosti kot posledično prešitje stališč ponavadi pripisujemo desnici, vendar je na žalost še kako prisotno tudi pri levici, oziroma predvsem pri pripadnikih liberalnega svetovnega nazora, ki se v Sloveniji iz takšnih in drugačnih razlogov prišteva med levega.

Največji dosežki mišljenja o tem, kar je v vsakdanji govorici znano kot družba, so se v zadnjem stoletju in pol zgodili na terenu materialistične misli – bodisi klasične marksistične bodisi nekaterih poststrukturalističnih odvodov. Bistveni potezi obeh misli sta, da to, kar imenujemo družba, sestavlja veliko število dinamičnih bojev, ki se skozi zgodovinski potek premeščajo, menjajo, vznikajo novi, nekateri pa izginjajo. Tako imenovana družba je gosto prepletena z antagonizmi in je bistveno ne-cela, splet vzročnosti pa je razprostrt in kompleksen. Vendar spontana liberalna ideologija vse to odpravi: s tem, ko postavlja čisto drugost in skoznjo napelje humanitaristični diskurz, vprašanje migrantstva postavi v nekaj, kar tako imenovano družbo transcendira tako kot njihov moralizem, s tem pa povzroča serijo neželenih učinkov.

Eden od načinov, kako to počne, je poskus moralističnega discipliniranja delavskega razreda, še posebej skozi glas srednjega sloja, ki žuga proti nižjim slojem. Zelo dober izraz takšnega moralističnega diskurza je denimo Repovževa izjava o Passatih in petsobnih hišah, ki da se jih delavski razred boji izgubiti zaradi migrantov. Tovrstna izjava preko ultimativne drugosti beguncev, ki predstavlja tudi presežno in neumljivo trpljenje, premešča reprezentacijo dejanskih življenjskih razmer množic na Zahodu in s to potezo z lahkoto ustvarja slamnatega moža teh Passatov in hiš. Na ta način v diskurzu begunce postavlja na višje mesto, ki je moralno privilegirano, nižje sloje na Zahodu pa na nižje, ki je moralno degradirano in jih premešča v sfero deplorables ter s tem iz obtoka političnega govora izključi vsakršno materialno vzročnost, preko katere bi lahko razlagali sovraštvo ter s tem iskali možnosti njegove odprave. Moralistični govor ga seveda ne odpravlja, temveč zgolj utrjuje položaj moralizirajočih skupin.

Slednje imajo tudi sicer številne in simbolne prednosti od nerazrešenega migrantskega vprašanja. To namreč predstavlja material za reprodukcijo kulturniške industrije, skozi katero se kanalizira srednjerazredna moralna ekonomija. Prav tako je tudi s industrijo humanitarne pomoči, ki seveda ravno tako vzporedno skrbi za obtok dotične moralne ekonomije. Obe zahtevata podobo ultimativnega drugega, ki migrante umika iz materialne vzročnosti in vprašanj produkcijskih odnosov ter jih naslavlja kot romantični ideal. Vanj sodi tudi reprezentacija migrantov kot predstavnikov srednjerazrednih poklicev tipa inženir, profesor, zdravnik, ki so še posebej čislani pri postjugoslovanskih srednjih razredih. Ta reprezentacija ni utemeljena na empirični preverbi in je podobno fantazmatska kot reprezentacija s strani desnice, ki v migrantih vidi romantični ideal barbarstva. Znotraj tako majhnih združb, kot so slovenske liberalne elite, v odsotnosti simbolno močnega kapitalističnega razreda, ki so odvisne od reprezentacije lastne podobe v okviru podobe Zahoda, migrantsko vprašanje zlahka služi kot tlačenje notranjih kriz in problemov ravno teh elit. V okviru ultimativne drugosti migrantov se idealnemu trpljenju pridruži še čista tujost in mednarodnost, ki bi ji morali kot levičarji vsi slediti. S tem se znivelizirajo razlike ter simbolna in ekonomska dominacija znotraj nje, avtoritarnost in vsebinska šibkost dotičnih elit v sferah politike, kulture in publicistike. Ne samo, da je liberalni humanitarizem neučinkovita praksa, temveč tudi reproducira samo razredno dominacijo, ter je s tem škodljiva tako za same migrante kot domači delavski razred.

V okviru tega humanitarizma drugosti je mogoča samo ne-akcija. Največ, kar se lahko zgodi, je kakšno samopromotorsko pismo predsedniku države, v katerem moramo jasno omeniti, da se nahajamo na festivalu v tujini, in ki je lahko naslovljeno samo na nepomembno karikaturo, kakršna je Borut Pahor. Za povprečje tovrstnega humanitarizma bi najbrž udeležba skupne večerje z migranti v Rogovem Second Homu predstavljala neprebavljiv šok. Navsezadnje Vojnović, eden od simbolov dotičnih miljejev, piše, kako upa, da se mu ne bo treba več pojaviti v umazanem Rogu, v katerem skušajo vsakodnevno operirati migranti.

Vendar pa je ravno poskus povezave vsakdanjih praks aktivistov in migrantov tisto, kar ideal drugosti razbija in od koder se šele lahko vzpostavi kakršnakoli relevantna politična praksa, ki bo vprašanje migrantov dejansko tudi lahko reševala, ne pa ga zgolj reproducirala v igrah simbolnih in ekonomskih dobičkov.