Določenega družbenega problema se je možno lotiti na več načinov. Če bi se tega, ki ga nameravam obravnavati, lotil srčno, bi v nadaljevanju te Dlake z jezika poslušali predvsem kletvice. A živimo v družbi, ki predvidoma spoštuje razum, zato se bom problema lotil razumsko. Ker gre za vprašanje zakona, bomo malo pobrskali po temeljnih listinah. Najprej seveda razvpiti drugi člen ustave, ki pravi, da je naša država pravna in socialna. Pojem socialne države je seveda raztegljiv, zato se o tem ne bomo preveč spraševali, čeprav bo problem v okviru socialnih transferjev. Bolj kot to, nam bo v nadaljevanju koristil štirinajsti člen ustave, ki pravi: „V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.“

V čem je pravzaprav problem? Kot večina staršev sem tudi sam prisiljen k birokratskim postopkom, ki mi omogočajo znižano plačilo vrtca in otroški dodatek. Oboje se preračunava glede na višino dohodka, ki se meri primarno glede na odločbo o dohodnini za preteklo leto. Stvar je dokaj preprosta, pogleda se, koliko družina kot celota zasluži, znesek se deli s številom družinskih članov in z dvanajstimi meseci, s čimer se dobi dohodek na osebo na mesec. Po pridobitvi tega podatka se ta primerja s povprečno plačo v Sloveniji in se družino razporedi v dohodninsko lestvico. V dohodkih so zavedeni vsi prihodki, torej če nekdo poleg plače dela še kaj drugega, prejema socialno pomoč ali prejema kak drug uradno zaveden prihodek, se ga pri izračunu upošteva. Prav tako se upoštevajo nekatere posebnosti, kot je na primer nadstandardno stanovanje, prihranki itd.

A pri nas vedno najdemo še kake posebnosti, neredko pa je zapolnjena tudi kategorija bizarnosti. V konkretnem primeru obstaja namreč še skupina ljudi, katerih dohodki se obravnavajo drugače. To so vsi samozaposleni, med njimi tudi samozaposleni v kulturi. Ker sem tudi sam v tej skupini, sem bil začuden, ko sem v letošnji odločbi opazil, da je moj letni dohodek veliko višji od dejanskega prihodka. Ko sem se pričel zanimati, v čem je kleč, pa mi je bilo razloženo, da se samozaposlenim ne obračunavajo dejanski prihodki, pač pa se jim v primeru, da zaslužijo manj, kot je minimalna plača, obračuna, kot da so prejemali 75 % bruto minimalne plače, kar nanese malo več kot neto minimalna plača. Torej gre za fikcijo in edino izjemo, kjer se ne gleda, koliko posameznik dejansko zasluži, kar je lahko preverljivo in kar Davčna uprava tudi dela, pač pa gre za neko pavšalno obračunavanje namišljenih dohodkov, ki jih posameznik nikoli ni prijel. Cinizem se širi v vse smeri, saj če kdo med samozaposlenimi zasluži več, kot je minimalna plača, se mu seveda obračuna višji prihodek.

Da so zakonodajalci živeli v fiktivnih oblakih, ko so pisali zakon, se potrjuje tudi na jezikovni ravni, kjer je pri prihrankih dejansko uporabljena sintagma „letni fiktivni dohodek“. Če imate karkoli privarčevano, vam bo država preračunala, kot da ste s svojimi prihranki dejansko zaslužili natanko 3,46 % od vsote, ki jo imate privarčevano. Ne vem sicer, na katero banko se je država ob preračunavanju tega odstotka obrnila, a sam ne poznam banke, ki bi dajala tako dobre obresti. Skratka, gre za fiktivno ustvarjanje premoženja, ki ga posamezniki preprosto nimamo, hkrati pa tudi za diskriminacijo posamezne družbene skupine, kar je na neki način kršitev navedenega štirinajstega člena ustave, ki govori o enakopravnosti.

Da se fikcija ne bo končala prehitro še čisto osebno in konkretno. Sam sem status samozaposlenega v kulturi dobil v preteklem letu s četrtim mesecem, pred tem pa sem bil prekerec na pogodbicah. Ko sem pregledoval podatke, je na odločbi pisalo, da sem v celem letu mesečno služil slabih šeststo evrov, kar nanese dobrih sedem tisoč evrov letno. Res bi bil vesel, če bi jih dejansko prejel, ali vsaj dober odstotek tega, a realnost samozaposlenih v kulturi je žal drugačna in tudi različne raziskave nakazujejo, da veliko samozaposlenih v kulturi zasluži manj od minimalne plače. Tako sem žal ugotovil, da država ne diskriminira zgolj veliko samozaposlenih v kulturi, med katerimi sem tudi sam, pač pa, da mi je država obračunala tudi prihodke za čas, ko statusa sploh nisem imel. Čudno, še do nedavnega sem imel v spominu, kako sem v tistih nekaj mesecih dela po pogodbah v letu 2014 služil še manj kot po pridobitvi statusa, a odločba mi je jasno povedala ne samo, da sem služil po šeststo evrov v času, ko sem status imel, ampak sem toliko služil tudi, ko statusa nisem imel.

Kako naprej? Naj povem, da mi je primarni instinkt govoril, da se naša razumna država gotovo ne moti in da, če piše na papirju, da je bil moj dohodek v preteklem letu tak, kot so zapisali, bo potem to že držalo. Pričel sem iskati po stanovanju, pa nič. Na računih tudi nič in v žepih prav tako ne. Potem sem pomislil, da je verjetno prišlo do nekih sprememb, ki jih kot državljan, ki se s tovrstnimi zadevami prej nisem rabil ukvarjati, nisem zaznal. Zato sem šel z odločbo v trgovino in jih skušal prepričati, da obstaja tudi tako imenovani konvertibilni fiktivni evro, ki jih imam po uradni evidenci kar nekaj in bi jih rad porabil pri njih, sami pa naj se obrnejo na državo. Žal tudi oni o tem niso nič vedeli in so me iz fikcije hitro vrnili v realnost.

Ob pregledovanju vseh bizarnosti se mi je v zavesti stalno javljal še osamosvojitveni govor, ko smo poslušali, kako so tisti dan bile dovoljene sanje. Verjetno se nam še sanjalo ni, da bo država svojo terminologijo domišljije aplicirala na različna področja in nas potegnila v svoj fiktivni svet, kjer sama sanja, kar hoče, iz državljanov pa ustvarja sebi želeno podobo. In tako so tudi največji reveži, vsaj v tem sanjskem svetu, preskrbljeni z lepim kupčkom mesečnega prihodka, univerzalni temeljni dohodek pa je očitno na papirju že živ. Lepe sanje, a prebujajoča se zora nam razkriva, da wc-papirna fikcija zgolj prekriva kupe realnega sranja.

Za konec povejmo, da je bil podobno diskriminatoren člen drugega zakona s strani Ustavnega sodišča, ki je bil v preteklem letu že proglašen za neustavnega. Ker vlada pri tem že razpolaga z mnenjem Ustavnega sodišča o enaki zadevi, predlagam, da v skladu s tem mnenjem korigira tudi prvi odstavek štirinajstega člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. V nasprotnem primeru državljanom, ki nas obravnavani člen močno oškoduje, ne preostane drugega, kot da se s tožbo tudi sami obrnemo na Ustavno sodišče, ki bo še enkrat več moralo opraviti delo, ki je bilo sicer po volji ljudstva zaupano drugim. Še dobro, da ima Veliki Drugi vedno svojega drugega, ki je buden.