Zadnje čase so usta polna spletnih komentatorjev in komentarjev. Način, na katerega so jih polna, je problematičen, izraža visoko stopnjo kulturnega elitizma. Iz teh ust in preko te teme se opazijo določene neprijetne posledice tega kulturnega elitizma. Recimo: kultivirana elita na vsakem koraku opaža nekega toksičnega drugega. Usta so polna nekega Drugega, ki ga je treba v njegovi drugosti brezpogojno upoštevati, vzporedno pa so še bolj polna udrihanj čez neke toksične druge. Drugi je Drugi, le dokler stopa v vidik aparatov etablirane kulturne kritike, ki pa so v večinoma na oko pol stoletja za časom – tekst je pač na nekem mestu zalebdel nad ekonomsko polavtonomijo in se začel referirati sam nase, potem pa izgubil stik s tokom družbenih sprememb. Toliko težje se je potem spopasti z nečim, kar je po eni strani novodobni pojav, in kar je po drugi strani tista srčika, zaradi katere se stvari menjajo, tisto, s čimer je težko opraviti, neka diskontinuiteta.

Prva pripomba bi merila na raznolikost spletnih komentarjev. Pojav anonimnosti sam že skoraj po pravilu povzroča določeno tesnobo. Ampak to ni razlog, da se problem razreši z argumenti te same tesnobe, predvsem zato, ker vodi v napačne zaključke. En primer. V kolumni na Dnevniku beremo poskus identifikacije spletnih komentatorjev v kategorijah, ki so določenemu diskurzu pač blizu, vendar niso nujno neposredno prenosljive na sodobno situacijo, v kategorijah likov birokratov iz ruskih klasikov. Komentatorji so potem degradirani s tipično predstavo o tistem, s katerim se ne strinjamo – s predstavo, da je pač zafrustriran, katere problem je, da pove istočasno vse in nič.

Takoj pod samozavestno najavo kolumne, da ji bo sledila plejada manj civiliziranih komentarjev, pa beremo serijo lucidnih in visoko opismenjenih komentarjev, ki to kolumno uspešno skritizirajo. Uhajanje te dimenzije raznolikosti pa je ravno tako razvidno na izhodišču kolumne, ki izenačuje strinjanje o zaključku s postopki, ki peljejo do takega strinjanja, ali s postopki, ki šele peljejo iz takega strinjanja, in povzdigne samo strinjanje v načelo – o tem namreč, da so komentarji necivilizirani. Izgleda, kot da je nekaj nujno potrebno totalizacije, da je nekaj mrzlično treba razumeti v njegovi nedomačnosti – če ne gre drugače, na opisani način skonstruiramo argument moči. Zagotovo so mnogi komentarji polni najbolj mračnjaških predsodkov, ampak to ni glavni problem. Glavni problem je anonimnost sama. Če anonimnost razumemo homogeno, jo v štartu razumemo kot območje nelagodja, ko bi bilo verjetno primernejše reflektirati samo to občutje nelagodja.

Anonimnost pa ni samo v domeni interneta, je še kako prisotna v »real life«, čeprav se lahko kot statement vzpostavlja po izkušnjah, pridobljenih na internetu. Anonimnost lahko denimo izbruhne ob vstajah. Verjetno je večina ljudi, ki se lotevajo spletnih komentatorjev, pripravljena sodelovati v idealnem izbruhu množic, v fantazmagoriji revolucionarnega marša, vendar pa bi vedno obstajala možnost, da marširajo skupaj z neciviliziranimi ljudmi. To je prepoznal tudi članek, ki je bil v času vstaj objavljen v Pogledih. Zapisano je bilo, da so med protestniki zagotovo tudi neumni ljudje. Na drugi strani imamo že skoraj splošno modrost, da protestniki morda ne vedo, kaj počnejo, vedo pa to zanje sami protesti.

Na podlagi prvega izhodišča verjetno nič ne zagotavlja, da niso nevedni vsi, razen naše ožje družbe, nemogoče je biti gotov, medtem ko iz drugega prej izhaja, da smo vsi nevedni, ne samo nekateri, da je to edina mogoča gotovost. Ali drugače - v logiki omenjenega komentarja gre za zanimiv poskus zaobrnitve neke logike, ki jo je ugotavljal Lacan, ki pa vodi do njemu nasprotnega stališča. Lacan je ugotavljal, da se do univerzalne propozicije dá priti samo preko propozicije, ki zatrjuje minimalni obstoj; a kaj je potem tu lahko univerzalna propozicija – le to, da smo vsi nevedni.

Z izključitvijo zaključka univerzalne propozicije, z izključitvijo neke ultimativne nevednosti, ki se je pokazala v obliki naše nevednosti o drugih, je bila izključena ključna dimenzija protestov. Interpretacija protestov je bila torej depolitizirana. Ta izključitev ni bila racionalna ali vsaj ni bila v skladu z linijo racionalizma. Tudi racionalnost je namreč sčasoma postala lebdeči pojem, ki si ga lahko po potrebi prilasti vsakdo. Pri racionalizmu gre verjetno za to, da meje spoznanja predstavljajo motivacijo za mišljenje. Gre verjetno za to, da, ker smo vsi na protestih nevedni, ne moremo govoriti o avantgardi, ki jih bo popeljala do srečnega izida – za to, da poskušamo proteste misliti in organizirati v še bolj produktivne oblike političnega boja, kakor si stvar interpretirajo tudi bolj napredne politične struje.

Imamo pa še en paradigmatski primer ponesrečenega poskusa totalizacije spletnih komentarjev – komentatorski prostor, ki zaradi anonimnosti omogoča izražanje brez zadržkov, nam ponuja vpogled v večno človekovo bit. Preko primitivizma spletnih komentarjev lahko prepoznavamo razlog za vse okrutnosti, ki so se kdaj zgodile, ta razlog je neka nadčasovna substanca človeškega zla. Problematično pa je misliti, da imaš do nje privilegiran skriti pogled. Ti kot anonimni opazovalec anonimnežev se vpleteš v logiko, ki je sorodna kritizirani, privzameš diskurz modreca. Modrecu pa je po definiciji »vse ravno« in težko razume človeško obnašanje kot nekaj, kar je izrazito zaznamovano z diskontinuiteto, tako kot je v primitivnem spletnem komentarju malo razumevanja za manj mnemonične poglede na svet. V tem primeru se kritika v nelagodju oprime zadnje možne bilke, pojma, s katerim je mogoče razložiti vse – pojma človeške narave. V kritikah imamo potemtakem dve slabi univerzalnosti: univerzalnost, katere simptom so toksični drugi, in univerzalnost, ki je v bistvu splošnost.

Glavni problem ob takih kritikah, ki se nakazuje, je, da šele spletni komentatorji v svoji anonimnosti nakazujejo na določeno univerzalnost. Ko to spregledamo, pa posledično zgrešimo še nekaj pomembnega – namreč izhodišče za obravnavo dejanskih materialnih pogojev, ki pripeljejo do nekega občega vulgarnega mnenja, in simptomov tega vulgarnega mnenja, ki lahko nakazujejo tudi nek pertinenten vidik, ki ga ustaljena kritika kulture spregleda.

Iz povedanega se morda lahko izpelje še nekaj, kar pa v pričujoči dlaki ne bo razloženo. Namreč potreba bo tem, da bi si drznili definirati svojega sovražnika in zavzeti stališče, da nam ga ni treba imeti rad. In tu se spet vrnemo na prejšnje mesto. Za kaj takega je izključevanje iz vidika družbenih dejavnikov prepovedano, potrebna pa je direktna konfrontacija. Glavni učinek izključevanja je pač to, da se nam vrne v hujši obliki. To pa je že neka zelo ohlapna in paradoksna vizija egalitarnosti, v kateri smo združeni tudi s svojimi sovražniki. Fair play.