Ena prvih stvari, ki sem jo opazil na literarni sceni, je bila prisotnost mnogih pohotnežev. S tem kot takim seveda ni nič narobe. Ljudje kar naj bodo pohotni, s samim tem dejstvom ne škodijo nikomur. No, kar je bilo res presenetljivo, je to, da ta pohotnost generira cvetočo seksualno ekonomijo, ki sama generira strukturni šovinizem.

Kakšen tretjerazredni kupleraj! Nežni poet vara ženo z eno od kritičark. Na javni zabavi ji vrže v glavo kozarec in vsi govorijo o tem, še najbolj pa morda kritičarka. Videti je, da jo je dočakal privilegij, da je bila izbrana za ljubico, v katero nežni poet vrže kozarec. Starejši kritik spi z mlajšo avtorico in potem širi kritike njenega golega telesa. Mlajši avtorici sta menda v sporu (tudi) zaradi nažganega gobezdala in imata podtalno medijsko vojno ob tem. Pred tem ena od avtoric navdušeno javno razglaša, kako jo je to gobezdalo med seksom prosilo, naj ga “prosi za kurca”, in kako jo je to vzburjalo. Potem govorice o tem, kako obstaja vplivni mož, čez čigar posteljo morajo iti “mlade kritičarke”. In tako dalje.

Bilo je, skratka, gnusno. Zame pa je bila kaplja čez rob sledeče: v dveh primerih sem sedel z dvema različnima literarnima družbama v nekem prostoru. V obeh primerih sem izmenjal nekaj besed z dvema mlajšima slovenskima pesnicama. Prepričan sem, da nisem izkazal nobenega znaka seksualnega zanimanja zanju, ki ga tudi nisem imel. V obeh primerih sta bila prisotna neka očaka, od katerih je eden imel razmerje z eno od pesnic, drugi pa si ga je želel imeti z drugo. Sredi pogovora sta me oba začela poniževati. Najprej nisem dojel, kaj se dogaja. Pozneje sem pokapiral, da gre za to, da sta ljubosumna. Vendar OK, pač, pohotneži, ki svojo pohotnost projicirajo na vse ostale. Zaradi tega nikakor ne morem biti užaljen, gre za nekako uboge ljudi. No, potem pa še eno presenečenje: nesojeni objekt mojega poželenja me je začel braniti in težiti staremu opitežu, naj me ne ponižuje. Modelka je dejansko igrala to igro! Tudi v drugem primeru se je očitno neki prisotni kritičarki zdela takšna opredelitev moje vloge v situaciji samoumevna. Ugotovil sem, da gre še za eno popolnoma nenavadno pravilo na sceni, ki ga nikoli ne bom ponotranjil in ki ga niti ni mogoče premagati. Ne da bi imel možnost izbire, sem zapadel v neko projekcijo Ojdipovega trikotnika. Spomnimo se na tem mestu Deleuza: “Če se ujameš v sanje drugega, si se zajebal.” Odločil sem se, da ubožci pač naj imajo svojo zabavo. Te stvari sem sčasoma pozabil.

Rekli boste, kako spet čenčam. Vendar trdim, da je čenča osnovni literarni žanr scene in je kot tak vreden poglavitne pozornosti. Reprezentira določen simbolni kapital, ki pa je, če smo nekoliko hiperbolični, sam izraz nekega ključnega tipa kapitala, namreč seksualno-emocionalnega. Kot je razvidno, bi sam bil zelo srečen, če bi se mi s čenčami ne bi bilo treba ukvarjati; žal pa predstavljajo določeno razlagalno nujnost.

Spomini, ki sem jih potlačil, so se znova prebudili pred kratkim, ko sem se kot povabljeni kritik udeležil Festivala Pranger. Najprej je pesnica Simona Kopinšek med eno od posnetih debat oznanila, da se je s scene umaknila zaradi neprestanega spolnega nadlegovanja na njej. Potem pa sem pred podelitvijo Stritarjeve nagrade govori še s kolegico Anjo Radaljac. Omenila mi je incident, ki se je zgodil v njeni korespondenci z Evaldom Flisarjem, priznanim pisateljem in glavnim urednikom etablirane literarne revije Sodobnost. Korespondenca je potekala prek mailov, ki mi jih je Radaljac tudi pokazala ...

Pred časom je Radaljac Flisarja v precej uradnem tonu povprašala za delo pri Sodobnosti. K vprašanju je pridala omembo svoje težavne eksistenčne situacije. Ta je sistemska značilnost za mlade delavke in delavce na slovenskem literarnem polju; v kontekst prošnje za delo ravno tako vstopa kot sistemsko nujen simbolni dodatek. Ta sistemski dodatek pa nudi vplivnežem privilegirano izhodišče za izkoriščanje težavne situacije mladih in zvajanje uradnega diskurza na neformalnega in osebnega.

Korespondenca, ki nas zanima, se začne po tem, ko Flisar Radaljac ponudi delo in pri njej naroči članek. Najprej je tu Flisarjeva prošnja, naj mu omenjena pošlje fotografijo, ki bo temu članku priložena. Radaljac jo pošlje. V nadaljevanju lahko berem sledeče:

07. junij 2016, 17:22, Evald Flisar:

Naj ti si pa lepa in seksi in samozavestna, kar vse človek pričakuje od perspektivne intelektualke, kritičarke, avtorice in bogve kaj še vse:-)

7. junij 2016, 17:27, Anja Radaljac:

No, Evald, pa se res vsak dan človek nauči kaj novega, npr. da se od intelektualke/kritičarke/avtorice pričakuje, da bo seksi.

7. junij 2016, 17:36 Evald Flisar:

Absolutno! A ne veš, da je za moške najbolj seksi ženski intelekt? Fizična lepota je lahko le bonus:-) Jaz se nisem nikoli v življenju zaljubil v žensko, ki mi ga ne bi z nekaj stavki postavila pokonci. In ker je Aljaž moj polrojak, sem prepričan, da to velja tudi zanj:-)

Pustimo to. In lep pozdrav obema:-)

Po hitrem slovesu Radaljac se Flisar znova oglasi 29. junija, s prošnjo Radaljac, naj nekaj v njegovem imenu prosi svojega partnerja Aljaža Krivca. Radaljac ga preusmeri na njegov mail, Flisar pa nadaljuje s precej trapastim šovinističnim podjebavanjem; češ, ali zdaj ne govorita več, ko je on dobil (Stritarjevo) nagrado. Radaljac izpostavi nelagodje, ki ji ga sproža Flisarjevo nadlegovanje. Flisar se nato predvidljivo izkaže v vsem svojem razkošju:

“Saj res, kaj sem pa skušal narediti zate? Ponudil sem ti (po burnih debatah na uredništvu) pisanje Gledališkega dnevnika (nekaj mesecev v alternaciji z Bogatajem, potem izključno). To bi ti prineslo 2.500 EUR na leto. Ravno prejšnji teden smo se na sestanku uredniškega odbora za knjižne izdaje odločili, da ti zaupamo v prevajanje dve knjigi iz našega evropskega programa. To bi ti prineslo nekaj čez 5.000 EUR. Gotovo se spomniš, da si se obrnila name po pomoč. Želel sem pomagati, da bi z Aljažem lahko bolj normalno živela. Zato se mi zdijo tvoji očitki o kakršnem koli "namigovanju" tako zelo deplasirani. Tudi kar zadeva uredniške napotke, sem imel v mislih samo napotke o tem, katere predstave bi najbolj želeli, da si ogledaš in oceniš. Po tvojem osebnem napadu name so se stvari žal spremenile: ožjemu uredništvu se zdiš nepredvidljiva, po nepotrebnem krivična in vzvišena. In zato prenevarna za redno sodelovanje. Tukaj žal ne morem pomagati. Škoda. Zate in za nas.”( 30. junij 2016 10:47)

Ob konkretni vsebini te konverzacije seveda ni treba izgubljati besed. Bolj pomembno je izpostaviti dve opazki: prvič, da se zdi, da se Flisar svojega seksizma in nadlegovanja pravzaprav sploh ne zaveda, in drugič, ter vzporedno, da je pozicija moči pri eksistenčnem ogrožanju ljudi, ki se ne podvržejo njegovemu nadlegovanju, zanj popolnoma samoumevna.

Kako je to mogoče? V številnih člankih sem razvijal tezo o družinskem dispozitivu, ki generira razmerja moči na literarnem polju. Vprašanje generacije je, denimo, zato tako poudarjeno, ker je razmerje med generacijami dejansko razumljeno kot družinsko razmerje v odnosu do obvladovanja javnih sredstev. Obenem pa to razmerje opredeljuje domet subverzivnih akterjev: kdorkoli je že v tem trenutku jezen in kritičen, bo v naslednjem trenutku, ko preboli najstniške sentimente, stopil na naše mesto. Ta logika se izjemno čisto kaže v intervjuju z Gregorjem Tomcem. Predpostavlja se, da je mogoče delovati šele po umestitvi v slabo fantazmatsko podobo Ojdipovega trikotnika.

Mislim, da je zdaj treba to družinsko logiko pripeljati do skrajne konsekvence – rigoroznega patriarhata. Ob otročjih fantih stojijo ženske. Fantje imajo načeloma na voljo tri izbire: vztrajati v povprečju, se upirati, kar pripelje do serijskih poniževanj, ali se sliniti k starcem za nagrade, uredniška mesta in podobno; kar spet pripelje do povprečnosti, v kateri so že starci. Ženske imajo načeloma na voljo tri izbire: postati zadovoljevalke spolnih potreb pohotnežev ali se upirati in izginiti. Hibridna različica prve opcije je, da se oblikujejo v poklicane psevdofeministke, ki pravzaprav z vsakim zapisom, ki je analitično in konceptno polpismen ter neluciden, vendar dosega nekoliko širšo javnost, mečejo slabo luč na feminizem. V primeru, da je ta psevdofeminizem deležen kritike s strani kakšnega “mladega kritika”, je ta kritik nato takoj diskreditiran kot šovinist. V tem delu sta z enim zamahom izključena tako nesubmisivna ženska kot nesubmisivni moški, medtem ko so povzdignjene pridne in “pametne deklice” (kot nekje zapiše Kolšek; te “deklice” igrajo v literarni družini vlogo hčera) ali pa dežurne gejše (te osebe v družini igrajo vlogo žena).

Tu seveda ne gre za zaroto genialnih pohotnežev, dispozitiv namreč subjektivira tudi njih same. Iz zgoraj prilepljenega je jasno, da Flisarjev domet razumevanja ne seže do momenta minimalne samorefleksije.

Obenem pa je v igri denar. Denar je nekakšna življenjska sila, ki poganja dispozitiv. Sodobnost je v vrhu po prejemkih državnih sredstev, namenjenih literarnim revijam s strani JAK-a. Osnovni pogoj vztrajanja vseh akterjev, tudi pohotnežev, v teh razmerah je bitka za denarna sredstva. Preskrbljeni pohotneži stopajo v relacije moči z mladimi delavkami in delavci, ki životarijo na robu eksistenčne vzdržnosti, in imajo tako prednost v upravljanju z njihovim seksualno-emocionalnim kapitalom. No, nekateri od scene še nismo eksistenčno odvisni, kar lahko predstavlja pogoj za upor.

Ker pa ne gre za zaroto in ker pohotneži razumejo bolj malo, ne morejo razumeti dogodka upora, ki vznikne mimo dispozitiva. Tako se ne morejo se počutiti ogrožene. Flisar niti ne pomisli, da bi lahko kdo njegovo e-pošto izpostavil javni objavi. To je tako njihova prednost in slabost. Ravno zaradi svojega nezavedanja se zdijo nepremakljivi. Ravno zaradi njega pa jih je mogoče izpostaviti tudi kritiki širše javnosti in ostalih medijev. Zato na tem mestu le-te pozivam, naj se na situacijo odzovejo.

Za konec pa bi želel ožjemu uredništvu Sodobnosti, v imenu katerega govori Flisar, zastaviti vprašanje, če resnično podpira njegovo delovanje?

Obenem bi opozoril še na dejstvo, da je Flisar predsednik slovenskega PEN-a, in pozval k sestavi dopisa, ki bo krovno mednarodno instanco obvestil o dogajanju v Sloveniji. To bi znali biti zanimivo glede na feministično usmerjenost predsednice Mednarodnega PEN-a Jennifer Clement.

POJASNILO UREDNIŠTVA: Celotno korespondenco med Evaldom Flisarjem in Anjo Radaljac hranimo v uredništvu Radia Študent. V prispevku Evald Flisar odgovarja! Mi pa odgovarjamo Evaldu Flisarju! objavljamo naknadne odzive vpletenih.