V Delu je nedavno izšel zaskrbljen članek filozofa Roka Svetliča. V njem obupuje nad nedelujočo in milo kaznovalno politiko. To naj bi bil eden glavnih razlogov, da se pri nas zmanjšuje standard varovanja človekovih pravic. Slednje so zanj individualen in statistično nemerljiv koncept. Zapiše: »Kaj pomaga žrtvi družinskega nasilja, da je med maloštevilnimi?« Trend statističnega upadanja družinskega nasilja torej ne more zmanjšati trpljenja pretepene žrtve! A v istem zapisu le nekaj vrstic prej najdemo argumentacijo, ki se opira prav na odstotkovni dokaz. Podatek o 80-odstotni stopnji pogojnih obsodb naj nas prepriča, da pravic državljanov pri nas ne jemljemo resno. Kako uspe Svetliču od posameznih žrtev prestopiti na statistično izmerljivo kolektivnost storilcev? Kaj povzroča takšno nekonsistentnost? Kognitivno disonančni filozof naj nam služi kot ilustracija nezavedne moči statistike.

Druga ilustrativna aktualnost je sestavljanje slovenske vlade. Mediji po vsakih volitvah procentualni razrez parlamenta predstavljajo kot neposredno preslikavo ljudske volje. Celotno politično polje je mrgolenje številk. Od volilnih izidov, preko javnomnenjskih anket do ekonomskih kazalcev. Uspešnost vlade je statistično izmerljiva kategorija. Ne preseneča torej, da je politična zgodovina države vedno tudi zgodovina statističnih manipulacij. V spominu ostajajo tiste najbolj bizarne. Na primer 104-odstotna volilna podpora Slobodanu Miloševiću. Kot da bi zanj glasovali tudi mrtveci.

Zakaj imajo torej številke skoraj pitagorejsko avro izžarevanja »družbene biti«? Številke in odstotki heterogeno vrvenje družbe pretvarjajo v izmerljive relacije. Statistika v nepredvidljivost in odprtost človeških življenj vnaša skoraj matematično napovedljivost. Ekonomija je veda, ki to najjasnejše izraža. Ta velja med družbenimi znanostmi za tisto, ki ima skoraj preroško moč. Zadnja nepredvidena gospodarska kriza je razkrila iluzoričnost te moči. A tehnologija številk vse bolj staplja ekonomijo in politiko. Sodobne države so tako predvsem meneđersko vodeni birokratizirani aparati, ki upravljajo s kvantificiranimi populacijami. Izraz tega je današnje utapljanje medijev v raznih javnozdravstvenih raziskavah o zapitosti, zakajenosti in debelosti prebivalstva.

Izvor prepričljivosti statistike je v zvijačni zamenjavi korelacije z vzročnostjo. S tem ko po vzoru učinka metulja statistično povežemo dva fenomena, se med njima vzpostavi skoraj mistična vzročnost. Lep zgodovinski primer so ZDA v 50-ih letih. Takrat je več raziskav pokazalo podpovprečen odstotek poročenih univerzitetno izobraženih žensk. Pri moških se z višjo izobrazbo nasprotno odstotek poročenih ni zmanjševal. Ni presenetljivo, da je uspelo raziskovalcem vzpostaviti vzročno povezavo med izobraževanjem žensk in njihovo »neprivlačnostjo«. Iz absurdnosti takšnih raziskav se je ponorčeval poznani črnohumorni portal Onion. Objavil je izmišljeno raziskavo s prepoznavno dikcijo: »Najnovejša raziskava je pokazala, da imajo visoke ženske v menopavzi večjo možnost za razvoj rakastih obolenj. Raziskovalci so ugotovili, da vsakih 5 cm višine korelira s 13 odstotkov večjo verjetnostjo obolenja za različne vrstami raka.«

Kako naj torej posameznik obvlada ta babilon številk? Kako naj sodobni homo calculus vidi preko nihanja obrestne mere svojih kreditov? Zanimivo je, da statistika pridobi moč, ko jo iz znanstvenih pogojev matematike prestavimo v druge diskurzivne registre. A vsakršna kvantifikacija človeškega delovanja se v neki daljši časovni perspektivi izkaže za ideološko. Tako velja prepričanje, da v nekem obdobju za nenormalno, odklonsko velja tisto, kar je tudi statistično redko. Freudovo in kasneje Kinseyevo pisanje o eni najbolj morbidnih, a presenetljivo kar pogostih praksah seksa z živalmi priča o tem, da to ni nujno res. Redkost ali pogostost neke prakse ne pove nič o njenem »bistvu«. Kvantitativno zajetje družbenih fenomenov nam nudi iluzijo njihovega racionalnega obvladovanja. Statistični diskurz torej nastopa kot univerzalni »podeljevalec« racionalnosti.

Vrnimo se k izhodiščni ilustraciji. Svetličeva nekonsistentnost je v luči povedanega bolj razumljiva. Njegova zavrnitev ustreznosti statistike ostaja v okvirih kvantitativnih razmerij. Kako bi drugače uspel visok odstotek pogojno obsojenih postaviti v korelacijo z erozijo človekovih pravic? To, da so žrtve individualizirane, storilci pa kolektivizirani, pomeni predvsem, da je prve težje statistično beležiti. Žrtve kršitve svojih pravic redkeje prijavljajo. Beleženje pogojnih obsodb pa je zelo preprosto. Svetlič pravilno ugotavlja, da je subjektivni občutek prizadetosti neizmerljiv. A kako lahko torej nediferenciran korpus pogojno obsojenih povežemo z individualnimi kršitvami, ki jih domnevno ni moč statistično posploševati? Svetlič sam nakaže, da bi se ob ustreznem delovanju pravnega sistema povečalo tudi število prijavljenih kršitev. Torej je nek del družbene realnosti čisto subjektiven in nemerljiv toliko časa, dokler ga ne uspemo z izboljšano metodologijo kvantificirati. Subjektivni in težko sporočljivi občutki žrtve tako lahko dobijo »konsistentnost« le v povezavi s statističnim kolektivom pogojno obsojenih. Vsak diskurz, ki želi izkazati neko prepričljivost in racionalnost, se zateka k kvantifikaciji.

Prežetost današnjih diskurzov s statistiko ne pomeni, da smo izpostavljeni premišljeni propagandi. Tako odsvetujem podstavljanje bomb v statistične urade. Prej je potrebno v slogu že omenjenega Oniona prignati stvari do absurda. Predlagam, da ob vseh priložnostih, od prošenj za službo do ljubezenskih pisem, uporabljate kvantitativne metode. Tako lahko v cv zapišete, da 17 odstotkov svojega časa posvečate dodatnemu izobraževanju. V ljubezensko pismo pa, da vaša ljubezen znaša 104 odstotke. Podobno je potrebno v medijih in socioloških analizah vzpostavljati korelacije tipa: 2-odstotni padec v rodnosti progaste pande je vzročno povezano s 56-odstotno brezposelnostjo v kitajski provinci Chi Dong.

V času nastajanja tega zapisa je v medijih zaokrožila nova »svetovna« raziskava. Tokrat je strokovnjakom uspelo vzpostaviti povezavo med zdravim prehranjevanjem in kršenjem pogojne kazni. Ni presenečenje, da so tisti, ki se nezdravo prehranjujejo, pogosteje kršili pogojni izpust. 56 odstotkov teh se je vrnilo v zapor in le 13 odstotkov tistih, ki so si privoščili zdrave obroke.