Višje, daljše, cenejše | Radio Študent

Višje, daljše, cenejše

Mnenje, kolumna ali komentar
14. 2. 2017 - 13:00

Znano dejstvo je, da na domačih tleh posamezniki raje dajejo na stotine evrov več za dobra osebna vozila, kot da bi dali deset centov več za kvalitetnejšo prehrano. V podobni situaciji, kot se je znašla hrana, večkrat najdemo tudi kulturo. Kljub temu da se državniki radi hvalijo s “kulturnostjo” Slovenije, je kultura vedno bolj v izjemno prekernem položaju.

Zdi se, da gre vedno več denarja v ohranjanje kulturne dediščine, medtem ko je sodobna kultura podhranjena do te mere, da se morda ne bo ohranila dovolj dolgo, da bi postala dediščina. Knjige imajo to srečo, da se ohranijo vsaj v izvodu, ki mora biti po zakonu poslan v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani. Njihovi avtorji pa se ohranjajo s pomočjo različnih prihodkov bolj ali manj rednih zaposlitev, ki jim omogočajo, da se lahko v prostem času s pisanjem knjig sploh ukvarjajo.

Do nedavnega se je stanje na računu avtorjev knjig vsaj delno zvišalo enkrat letno - ob prejetju knjižničnega nadomestila. Ta izplačila avtorji prejemajo od leta 2004. Glede na število izposoj v knjižnicah so pisatelji prejeli temu primeren dodatek k sicer precej bornim honorarjem ob izidu knjig. Do izplačila pride najprej v primeru, da je bila avtorjeva knjiga so bile avtorjeve knjige v koledarskem letu izposojena izposojene vsaj osemstokrat. Maja lani je prišlo do sprememb v zakonodaji, posledice tega pa so se pokazale šele ob zaključku prejšnjega leta. Po novem dela, krajša od 48 strani, prejmejo le polovico prej izplačanega zneska. Stanje za knjižna dela, daljša od 48 strani, ostaja nespremenjeno.

Vendarle ni cenjena le kvantiteta, saj so avtorji, v primeru prejetja štipendije, lahko dodatno izplačani glede na “obetavnost” ali “vrhunskost”. Termina, ki sta jasno definirana, če se malo pošalimo. Podeljuje pa se jo za eno leto na podlagi tega, kar je že kulturni vsakdan – razpisov, ki so postali socialni korektiv za podplačana dela kulturnih dejavnosti. Vrnimo se torej k številkam. Knjižna dela do 48 strani se po novem razumejo kot polovica izposoje, razen zbirk poezije [slikanic in stripov; kasnejši popravek op. avtorice]. Pesniške zbirke se ne glede na dolžino še vedno štejejo kot ena izposoja na – izposojo.

Prav tako avtorji po novem ne bodo prejeli denarnega nadomestila samodejno, ampak bo Agencija za knjigo izdala odločbe, nato pa bodo avtorji morali sami poskrbeti za pošiljanje vseh potrebnih podatkov, da bo nadomestilo sploh izplačano. Ne le da bodo avtorji krajših del od letos dalje prejeli le polovico nadomestila, ampak si bodo ta ne ravno bajen denar prislužili še z lastnim birokratskim delom. Prek spleta se morajo avtorji prijaviti najkasneje do 10. marca, pri tem pa morajo preveriti objavljeni izpis podatkov, tj. statistiko izposoj svojih del, ki jo sicer že beležijo v sistemu.

Društvo slovenskih pisateljev se glede sprememb izgovarja na prepogoste post festum reakcije svojih članov, ukrepa pa niti ne. Kmalu po novem letu smo na Facebooku lahko brali burne odzive Primoža Suhodolčana in Petra Svetine, ki naj maja lani ne bi podala nobenih izjav. Stripovski avtorji za zdaj molčijo. Spomnimo, da nova uredba škoduje predvsem avtorjem slikanic in stripov. Francoski stripovski standard za albume je na primer format A4 in 48 strani. Glede na to, da je Francija meka evropskega stripa in se marsikateri avtor zgleduje po njihovih smernicah, gre za močno degradacijo že tako zanemarjene literarne zvrsti v Sloveniji. Hkrati se zdi, da se ure dela za izdelavo ilustracij v stripu ali slikanici ne priznavajo oziroma se jih ima za manj vredne v primerjavi z isto količino časa za tipkanje besed. Važna je le dolžina in število strani. Poenostavljena regulacija, ki kaže na izrazito nerazumevanje vloženega dela.

Vlado Žabot je v zapisu za časnik Večer nasprotoval trditvi, da naj bi šlo za diskriminacijo stripa in slikanic, saj trdi, da naj bi se – v primeru visoke kvalitete – denarno nadomestilo izravnalo z delovnimi štipendijami za vrhunskost in obetavnost, ki pa so dostopne le tistim, ki jih prizna komisija na razpisu. V primeru vrhunskosti ne smemo pozabiti, da gre po navadi za že priznane avtorje, ki so tudi dobro prodajani, torej jim štipendija ne prinese financ za preživetje, ampak dodatno žepnino. V primeru štipendije za obetavnost pa je zgodba drugačna.

Preglejmo še številke za leto 2016. Med prvimi petimi na seznamu najbolj izposojanih so se ponovno znašli samo pretežno mladinski avtorji: Desa Muck, Primož Suhodolčan, Ivan Sivec, Svetlana Makarovič in Mojiceja Podgoršek. Število njihovih izposoj se giblje med 21 in 55 tisoč, kar se po novem preračuna kot dobrih 10 ali 27 tisoč izposoj, saj se večina njihovih del obravnava kot poldela. Pri tem se je verjetno vredno tudi vprašati, kako je lahko število izposoj na avtorja zapisano z decimalnimi števili. Tako imamo na primer avtorje, ki so komaj dosegli cenzus nadomestila: Dušan Jelinčič 800 izposoj, Stane Kodba 802 izposoji in Nataša Bukovec, katere dela so si v letu 2016 izposodili 803,24-krat.

Kar lahko iz dejanj ministrstva razberemo, je prelaganje dela na Javno agencijo za knjigo in avtorje same. Najbolj izposojani avtorji pa bodo letošnjemu proračunu Ministrstva za kulturo priskrbeli polovični prihranek. Manj denarja za več dela je zagotovo slogan, ki straši izvajalce in krepi institucije. Podhranjeni kulturni delavci bodo s tem še bolj podhranjeni. Tako bralci kot ministrstvo pa se verjetno zanašajo na to, da to ne bo branilo mnogoterim slovenskim avtorjem, da knjige še naprej pišejo za vedno manj denarja.

Obubožani France Prešeren, katerega smrt praznujemo v teh dneh, bo zato še enkrat več lahko postal mučeniška ikona sodobnih literatov. Namesto da bi praznovali njegovo rojstvo, praznujemo dan, po katerem so ga končno začeli priznavati. Pot, po kateri ministrstvo vodi kulturnike, pa bo poskrbela, da bodo le-ti komaj čakali smrti. Ali kot je poleti na tiskovni konferenci ob nepriznanju Jožka Rutarja za direktorja Slovenskega filmskega centra pozval režiser Jan Cvitkovič: “Naj Ministrstvo za kulturo končno začne delati za kulturo in ne proti njej.”

facebook twitter rss

Komentarji

>Do izplačila pride najprej v primeru, da je bila avtorjeva knjiga v koledarskem letu izposojena vsaj osemstokrat.

Do izplačila pride, če so bile VSE avtorjeve knjige skupaj izposojene vsaj osemstokrat.

>Pri tem se je verjetno vredno tudi vprašati, kako je lahko število izposoj na avtorja zapisano z decimalnimi števili.

Če bi vprašali koga drugega kot same sebe, bi lahko izvedeli, da do tega pride zaradi soavtorstva, kjer se vsaka izposoja enakopravno (vsaj tako se mi zdi) porazdeli med vse avtorje.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.