Preteklo nedeljo so na YouTubu v živo potekale prve YouTube glasbene nagrade. Ob misli na tega spletnega giganta, na katerega dnevno naslovimo preko tri miljarde zahtev za odjemanje nemotenega toka podatkov in zlasti glede na izmerljivo dejstvo, katere vsebine predstavljajo večino zahtev na področju glasbe, bi lahko upravičeno vnaprej zamahnili z roko, češ "to bo še en praznik pop kulture". In to kakopak tistega dela veliko-proračunske pop kulture, za katerega se v času demokratizacije medijev marsikatero zdravorazumsko bitje sprašuje: "Kako je mogoče, da nekaj tako očitno brezveznega dejansko še vedno uspeva?!" Kakorkoli. Relativno demokratičen serviser storitev hranjenja in omogočanja dostopa do medijskih vsebin se je torej odločil, da s prvo večjo produkcijo, prenosom šova, na katerem se podeljuje glasbene nagrade, navidezno stopi izza navideznega odra. Seveda v HD tehnologiji. Prej izrečenim pomislekom navkljub vznemirljivo.

To je na vsak način tip dogodka, pred katerim bi bilo pričakovati internetni vele-hype; za katerega bo pravočasno izvedel "ves svet"; in ki ga bo po možnosti znaten delež medmrežnega občestva spremljal v živo. A v času tik pred, med in takoj po dnevu D začuda ni bilo zaznati posebnega medijskega nemira. Tudi števec pod neposrednim prenosom je kazal le skromnih, nekaj manj kot 180 tisoč gledalcev. Skupni promet naj bi sicer bil večji, a je razmerje med obiskom in osipom ostajalo bolj ali manj izenačeno. Za jasen odgovor na vprašanje, "Kako je to mogoče?", zadostuje že ogled prvih nekaj minut prireditve.

Čeprav je bil projekt zelo dostojno podprt tako v finančnem kot posledično v tehničnem in izvedbenem smislu, smo bili bržkone na presenečenje večine priče nekoliko ... drugačnemu tipu šova. Ta je uradno potekal pod režisersko taktirko Spika Jonzeja. A gostitelja, izvrstna performativna multipraktika Reggie Watts in Jason Schwartzman, sta že ob prvi priliki obelodanila, da se ena izmed maksim njunega razsrediščenega sidraškega dela večera glasi "zgodi se lahko karkoli".

Če na množični javni prireditvi voditeljema v naročje za več kot nekaj minut podaš približno leto stara otroka, tvegaš možnost, da v tem času planeta v jok. Pač precejšnja realna verjetnost, ki ima zelo malo za opraviti z dobronamernostjo in sproščenostjo voditeljev, ki v tem času povezujeta program. In zgodilo se je.

Glasbene točke, ki so predstavljale pomemben del osrednjega programa, so bile izvajane kot v živo režirani videospoti, pri čemer je večina točk imela različnega režiserja in s tem samosvoj in jasen avtorski pečat. Svoje je dodala tudi posrečena izbira zgolj šestih tekmovalnih kategorij, medtem ko je sistem upoštevanja različnih količinskih parametrov pri posameznih nagradah navrgel kdaj neizbežne, v nekaj primerih pa tudi nenadejane zmagovalce. A duh tega večera niti ni bil osredotočen na nagrade, poprejšnje hypanje nominirancev in post festum slavljenje ali izpodbijanje zmagovalcev. Na prvo je nakazovala že povsem običajna osvetlitev na vsakokrat drugi lokaciji prevzema nagrade. Poleg tega so vse premike beležile kamere z vseh mogočih, tudi oddaljenih perspektiv, ki so režijo občasno slačile do kosti. "Režija" si je na videz paradoksalno zadala cilj klasičnega filmskega, scensko koreografskega "ustvarjanja sanjske realnosti" v živo, ki pa jo je z občasnim kadriranjem scenskih elementov, delavcev in obiskovalcev dekonstruirala kar med samim nastajanjem.

Očitno je, da je šlo v primeru obravnavanega dogodka za nekoliko drugačnen tip medijske reprezentacije. Seveda, po eni strani je YouTube vendarle sodoben medijski fenomen, za katerega bi se skorajda spodobilo, da se ob takšni priložnosti ne izkaže zgolj kot slepi sledilec preteklim ali sedanjim televizijskim zgledom. Po drugi strani lovljenje dinamike, ki skozi takšno ali drugačno aktivno udeležbo zainteresirane javnosti YouTube dela živega in s tem drugačnega v primerjavi z mediji dvajsetega stoletja, ni ravno enostavna naloga. Še posebej zato, ker je te spontane energije pogostokrat najmanj ravno v najbolj klikanih videospotih popularnih izvajalcev. A nevidni roki YouTuba se je dober met posrečil zlasti s spretno izbiro vzajemno delujočih tehničnih in umetniških izvajalcev na samem prizorišču. Ti so prireditev kljub na momente kaotičnemu poteku dogodkov brez večjih zapletov spravili pod streho v vsega uri in dvajset minut!

Je bil to le romantično-realističen utrinek, poizkus vzpostavljanja protiuteži dobršnemu delu najbolj klikanega YouTube univerzuma? Bleščečemu glamurju in šablonski režiji na večjem delu primerljivih prireditev? Kontrakulturni zavoj v kulturni oziroma medijski diskurz, ki ni napet; kjer nasmeh pride le, če ga dana situacija iskreno izzove; ki se ne pretvarja niti v ambiciji po občasnem proizvajanju fikcije, niti med tem, ko slednje počne?

Da se podobna vprašanja porajajo ob takšni priložnosti, bi enako lahko vzeli kot razumljivo ali kot presenetljivo. Kot razumljivo, ker se raznorazni medijski fenomeni, ki v takšni ali drugačni režiji nastajajo že praktično kjerkoli, kadarkoli in s kakršnimikoli sredstvi, v velikih odstotkih odvijajo predvsem na YouTubovem domačem vrtu. Presenetljivo pa, ker preprost in na videz okoren, a v isti sapi iskren in iskriv pristop k samemu dogodku vsaj po odzivih sodeč ne more biti nekaj, kar bi utegnilo pritegniti več kot toliko pozornosti tistega YouTuba, ki gleda nas. So organizatorji na to sploh upali?

Ob gledanju YouTube Music Awards se je čudil Jaka Špiler.