Zares postfaktično? | Radio Študent

Zares postfaktično?

Mnenje, kolumna ali komentar
6. 3. 2017 - 13:00

Hannah Arendt je leta 1967 po objavi pentagonskih dokumentov, ki so pokazali zakulisje ameriške vladne mašinerije med vojno v Vietnamu, napisala študijo z naslovom Resnica in laž v politiki. Eden glavnih zaključkov, ki jih lahko iz njene analize povlečemo, je ta, da je bila vojna v Vietnamu v veliki meri vojna za imidž, za ugled ameriške vojaške moči. Obenem pa to, da se ob izidu omenjenih dokumentov potrdi, da ni več možno utemeljevati politike na čisti laži. Arendt, sama begunka pred holokavstom, zaključuje, da se v vsesplošni prepredenosti informacijskih tokov holokavst ne more več zgoditi.

Številni danes trdijo drugače. Pravijo, da živimo v postfaktičnem svetu, v katerem dejstva niso več relevantna in je zaradi padca njihovega ugleda mogoče dejansko storiti nezaslišane, kontinuirane zločine. V tem najbrž je nekaj resnice. Sodobne informacijske tehnologije omogočajo prilagajanje informacijskih tokov vsakemu posamezniku in družbeni skupini posebej. Omogočeno je avtistično zadrževanje v krogu zaželenih informacij, samonanašalna bolest, ki reproducira sovražno zavest. Vendar je treba upoštevati še nekaj. Očitki o postfaktičnosti so se pojavili ob vzponu Trumpa in sorodnih vulgarnodesničarskih ter neofašističnih gibanj v Evropi. Ravno to opažanje, ta očitek, ki ga neprestano poslušamo, izkazuje določeno voljo do resničnih informacij, realen učinek te volje pa je dejansko boljša informiranost javnosti.

Nekatere od informacij se nanašajo na prej nepoznane ali neopažene politike Baracka Obame. Pred nekaj dnevi je Huffington Post, tradicionalna trdnjava liberalizma, objavil članek z naslovom Hard Truths About Obama’s Deportation Policies. V njem se sooči s trditvami New York Posta in spontano percepcijo liberalne javnosti, da je Obamova vlada deportirala prvenstveno migrante, ki so bili obsojeni zaradi kriminalne dejavnosti. Trda resnica je namreč ta, da 56 % deportiranih migrantov ni imelo nikakršne obsodbe.

Nasploh je videti, da je osveščenost glede pretrumpovskih ameriških politik narasla. Zdi se, da ljudje pri razumevanju tako imenovane migrantske krize vedno bolj vključujejo v zavest katastrofalne učinke ameriške intervencionistične politike. Tudi na liberalni strani. Obenem pa je Trump pod izjemnim medijskim drobnogledom, ki se mu ne izmakne praktično nobena njegova poteza. Vemo za zakulisna dogajanja v Beli hiši, vemo, da ves čas spremlja poročanje o sebi, spoznavamo ameriško deep state. Resni mediji in družbena omrežja se veliko hitreje odzivajo na lažne novice. Pogled je tako zelo uprt v Trumpa, da se zdi, da včasih vidi tudi stvari, ki jih tam ni; njegove besede so preinterpretirane in njegov lik zelo hitro postaja personalizacija svetovnega zla.

Videti je, da je spektakel v zadnjih mesecih doživel nekakšno preobrazbo. Če je bilo prej zlo vedno bolj sprejemljivo, saj spektakel ni omogočal prehoda iz želje po zlu v njegovo realizacijo, se zdi, da je zdaj samo opazovanje in detektiranje zla postalo del spektakla. Izražanje želje po zlu se je imenovalo politična korektnost, sama tehnika distanciranja od te želje, ki jo je obenem ohranjala, pa se imenuje trolanje. V nekem trenutku je želja prišla do svoje realizacije, v izvolitvi Trumpa in nekaterih njegovih ekscesih. Stvari so se preselile na ulice, kjer so že čakali antifa aktivisti in jih blokirali. Videti je, kot da so se množice protrumpovskih trolov ustrašile realizacije svoje želje in so nekoliko umolknile. Nasprotno pa je denimo upravičen udarec Richarda Spencerja na gobec postal del spektakla. Liberalci in levičarji so začeli trolati nazaj in ravnotežje se je do neke mere znova vzpostavilo, kar morda pomeni, da se lahko stvari znova umaknejo z ulic.

A nič ne zagotavlja, da se tja ne bodo spet vrnile. Živimo v času velike politične nestabilnosti. Če je prevlada spektakla pred kratkim še sugerirala konec politike, danes tega ne moremo več reči; politika se je po neki povratni poti vpisala v sam spektakel. Paulo Virilio je v svojem delu Informacijska bomba postavil tezo, da ni konec zgodovine, temveč konec geografije. Živimo v neki simultanosti. S tem, ko smo premagali razdaljo, smo presegli veliko brezno. To brezno je ravno brezno teritorija, s katerim zdaj virtualizirani spektakel stopa v dialektični odnos. Virilio opozarja na nevarnost, ki se kaže v tej čisti, nepostfaktični prepredenosti z informacijami. Najbrž je nevarnost v tem, da teritorij prevlada, da uspe v celoti lokalizirati informacije in nas zares popeljati v postfaktično dobo terorja. Trenutno pa boj še poteka. Ulica in internet sta povezana v – informacijsko vojno.

facebook twitter rss

Komentarji

vojna za imidž - to si res dobro izpostavil! vse drugo je pa bolj tko tko. veš kako je s tem - gnoj se izpostavi politično za to, da se čez nekaj časa vsem zdi samoumevno, da tudi gnoj je tam. čez nekaj časa se nihče več ne bo čudil gnoju, ker bo postal sprejemljiv. napaka je z ukvarjanjem z gnojem, ker je površinski, napaka je tudi ne ukvarjanje s strukturami ki so zadaj. spektakel, hja morda, ampak spektakel imaš samo na površini, zadaj ni nobenega spektakla, zadaj je intenca in zelo močni interesi. celo ukvarjanje s trumpom, kot recimo piše Marcelko, da je trump našel svoj pornič - vse to je popolnoma zgrešen diskurz, past za izgubo časa.

To famo o "post-faktični dobi" je treba primerjat z razglasitvijo "post-ideološke dobe" po koncu Sovjetske zveze . Takrat je bilo zaukazano, da je zgodovine konec, da sta liberalna demokracija in globalni kapitalizem dokončno zmagala in da bomo od takrat naprej večno živeli ne več v ideološkem temveč faktičnem svetu.

No, lani se je zgodil tisti katastrofalni Brexit in kvazi izolacionistični Trump. Očitno je nekatere zagrabila strašna panika in so razglasili konec post-ideološke faktične dobe ter začetek post-faktične. To vsekakor daje upanje.

Je pa zanimivo kako hitro so razni kritični komentatorji a la Marcel Štefančič pograbili ta novogovor establišmenta.

ma bravo! točno to, post-faktični koncept so iznašli zato, da so s slamo trobentam usta napolnili. da imajo še vedno občutek, da kužijo stvari, da vedo.
konec post-ideološke faktične dobe - hm, začetek post-faktične - takole bom rekel, ljudje radi lepijo nalepkice, če nalepiš nalepkico se počutiš dobr, štekaš.
da bi kdo se raje tunkal v zgodovino, povezovalno analitično vedenje, diskurzivno znanje, študije in knjige, ki namiksajo diskurze in preusmerijo smer besedne šlamparije - ne to ne, raje se ideološko opredelit, stat na svoji ideološki poziciji opredelitve, še posebno v SLO je to zelo IN (ne tu se ve kdo je kdo in kam taco moliti) potem pa lamaj dalje u trobento.
daleč zihr ne bomo prišli.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.