V tokratnih Finih umetnostih se bomo osredotočili na zemljevide. Natančneje na Neme Karte sarajevske umetnica Lane Čmajčanin, kot se kažejo na aktualni razstavi v Kulturnem centru Tobačna001. Razstava je rezultat umetničine dvomesečne ljubljanske rezidence in zdi se, da je ravno to na nek način samo bistvo razstave. Rezidenca seveda po definiciji pomeni fizično in posledično tudi psihično ločitev umetnika od vsakdanjega življenja, umetnik pa naj bi v zameno za to začasno eksistencialno gotovost seveda ustvaril razstavo. Ta rezidenčni mehur pa mu med drugim omogoči, da svoje vsakdanje življenje na nek način pravzaprav vidi skozi prizmo drugega.

Ko govorimo o konceptu drugega, si lahko seveda pomagamo z množico pojmov in z različnimi miselnimi šolami, Lana pa se osredotoča na predpogoj kakršnekoli konstrukcije identitete. Seveda da se skonstruira to, kar Said v Orientalizu imenuje “pogled drugega”, mora drugi pač vedeti, kje so ostali. Lano Čmajčanin zato zanimajo zemljevidi. Seveda zemljevid je pač prva točka v orientaciji sodobnega posameznika. O večini držav pravzaprav ne vemo nič, a jih vsaj najdemo na karti. Če nekdo ne ve nič o tvoji državi, jo boš najprej seveda umestil na zemljevid. Kot ve vsak popotnik, te že gola geografska umestitev do neke mere definira glede na določene stereotipe o regiji. Obratno pa so tiste na videz brezosebne črte in imena rezultat zgodovinskih in političnih procesov in pretresov, ki se vlečejo skozi stoletja.

Lana se zato zemljevidov loti čisto šolarsko - z radovednostjo se loti raziskovanja zgodovine kartografije svoje domovine. Razstava Neme karte je tako sestavljena iz dveh delov. Prvi del Geometrija Časa 531,35 je sestavljen iz 35 naplastenih zgodovinskih zemljevidov tistega kosa zemlje, ki sedaj nosi ime Bosna in Hercegovina, najstarejši pa je seveda star 531 let. Pri tem iskanju jo je v prvi vrsti zanimalo vprašanje, kdo je prvi začel delati zemljevide Bosne in predvsem zakaj.

Odgovori so predvidljivi. Avtorji so bili moški in vsi zemljevidi so bili narejeni z namenom takšnega ali drugačnega kolonialnega izkoriščanja. To je res za večino perifernih regij, za Bosno, ki je bila predmet poželenja tako orienta kot okcidenta pa še toliko bolj. Tako zbrane zemljevide je umetnica naplastila enega vrh drugega. Nakopičeni zemljevidi pa sovpadajo v Bosni kot edini stični točki, ki pod neonskimi lučmi zasije v lightboxu. Tako se ustvari učinek recimo temu racionalnega kaosa, ki kot konstanto prikazuje samo fluidnost in začasnost geopolitičnih konstuktov. Neonsko ozadje pa naj bi ustvarilo vzdušje vojaškega zemljevida, kjer osvetleno ozadje daje vedeti, da je ta zemljevid kot vsak zemljevid le work in progress.

Drugo delo na razstavi Neme karte pa nosi naslov Geometrija prostora. Če je bilo pri prvem delu, se pravi pri geografiji časa, vprašanje, kdo je avtor in je bil odgovor moški, je pri drugem bilo vprašanje kakšna, če sploh, je bila vloga žensk pri kartografskem podjetju. Odgovor, ki ga Lana najde, je: prosveta. Ženske naj bi se pač srečevale z zemljevidi predvsem kot učiteljice. Temu sledi tudi postavitev, saj je ta del razstave prijetno domač, razstavljene pa so kakopak neme karte kot jih poznamo še iz šolskih klopi. Na prosojnicah so tako zarisani obrisi nekih geopolitičnih tvorb. Seveda je tudi tu spet predmet Bosna, ki ji Lana skozi brezimne obrise sledi od Rimskega cesarstva, ko pride Bosna prvič pod kartografsko civilizacijo, pa do Daytona kot najaktualnejše verzije BIH. Poleg prosojnic na steni pa je tu še grafoskop, kjer si lahko obiskovalec interaktivno ustvari svojo lastno učno uro anonimne geografije BIH. Pomenljiva je vzporednica, ki je namignjena, a ne eksplicirana, namreč povezava med realpolitiko in šolskim sistemom, ki postopno z vsebino napolni črte in imena, ti pa grafično podobo spremenijo v ločnico med nami in njimi.

Postavitev skorajda militantnega kaosa imen in skorajda nostalgičnih anonimnih prosojnic ustvarijo duhu in očesu prijetno razstavo. Morda se iz opisa zdi, da je tema razstave naivna ali morda celo banalna, a Neme Karte Lane Čmajčanin pravzaprav ničesar ne povedo, kar pa je v resnici precej zgovorno. Obiskovalcu premaknejo polje samoumevnega in ga preusmerijo na tisto, kar je najbolj vidno, toda na nek način najbolj abstraktno. Ni čisto jasno, kaj so Neme Karte - ali so tiste šolske prosojnice, ki silijo učence v memoriziranje imen in obdobij ali pa so bolj nemi tisti osmanski, francoski, nemški, ruski in avstrijski zemljevidi, ki povedo le to, da zadnja beseda še ni bila izrečena in zadnja črta morda še ni bila potegnjena.

Razstava Neme karte Lane Čmajčanin bo v Kulturnem centru Tobačna001 na ogled do dvanajstega decembra, rezidenca pa se seli na Reko v galerijo SIZ.