Delo umetnika se konča z razstavljenim umetniškim delom. Umetniško delo je le del umetnikovega delavnika. Ti dve tezi se vežeta na dva razstavna projekta, ki si ju je bilo moč ogledati pretekli teden in ki vsak po svoje prinašata zanimivi refleksiji o umetniškem ustvarjalnem procesu, kjer je sama razstava pravzaprav le pika na i.

Enodnevno razstavo Nič od tega, ki se je odvila prejšnjo sredo v Alkatrazu, je najavil pompozen in misteriozen tekst, ki je na začetku deloval kot oster upor proti običajnim načinom predstavljanja umetnikov in razstav. Tekst je povedal le to, kaj umetnica ni in o čem razstava ne bo. O umetnici je bilo v najavi zapisanih poldrugi ducat izjav v slogu: Razstava ne bo "predstavitev mlade obetavne umetnice", niti "nadarjene izstopajoče umetnice najmlajše generacije", pa tudi ne "prodorne umetnice, ki s svojim prepoznavnim slogom zaznamuje aktualno likovno sceno." Ne bo "odkritje nove generacije", ne bo "minimalen izraz manifestacije", niti "preučevanje formalnih motivnih in vsebinskih elementov znotraj konkretne materije" in tako naprej …

V istem stilu se je tudi najava same razstave ogradila od klišejev: Predstavljeno delo ne bo "inovativno in aktualno", ne "družbeno kritično", niti "angažirano". Prav tako ne bo "odlično, klasično poznavanje metjeja" ali "čisto 'tkanje' na podobah", niti ne bo kazalo "izrazite poetične moči", ne "močnega osebnostnega značaja in nadnaravne občutljivosti". Ne bo "svojevrsten likovni odziv", ne "fleksibilno iskanje novih poti umetniškega ustvarjanja in pripravljenost delati".

Ni treba poudarjati, da je provokativna najava sprožila ogromno zanimanja. Nenazadnje so zanikane floskule mlade umetnice delovale kot kritično ogledalo, nastavljeno lokalni umetniški sceni.

Kljub temu, da je najava dvignila veliko prahu in še več vprašanj, smo si bili edini, da gre predvsem za odlično piar potezo. Radovednost so še stopnjevale promocijske fotografije s postavljanja razstave. Na fotografijah je bila umetnica Tjaša Pogačar Podgornik do vratu v delu. Videlo se je, kako postavlja uokvirjene fotografije, projektor, tiska grafike itd.

Na sceni se je še bolj šušljalo in špekuliralo. Nekateri smo špekulirali, da domiselna najava niti ni toliko upor proti umetnostni retoriki, ampak proti instituciji piar teksta kot takega. Tekst, ki da bistvo razstavi pred razstavo samo. Na to je napeljevala tudi Tjašina izjava, da pred razstavo ni mogoče ničesar reči o razstavi sami, ker razstava preprosto ne more obstajati pred otvoritvijo. Tako smo čakali na otvoritev. Nekateri navdušeni, drugi bolj skeptični.

In smo šli. Tam pa presenečenje! Tri stene galerije so bile popolnoma prazne, na četrti steni pa je bilo le 28 odtisov z internetnih strani, ki so napovedovale razstavo. Zaradi piara smo prišli in razstavljen je bil - piar. Razstavljeno je bilo nič od tega. Šli smo na razstavo, ki se je zgodila, preden se je zgodila. Na otvoritvi se je vse končalo. Kar je bilo za videti, smo že videli. Popili smo vino in šli domov. V bistvu razstava niti ni bila tako zelo drugačna od vseh ostalih.

Tjaša je s to potezo izvrstno poustvarila samo naravo dela naše generacije ne samo v umetnosti, ampak tudi nasploh, ki bi jo lahko prosto po Bojani Kunst poimenovali “projektna generacija”. Projekt je temeljna oblika sodobnega ustvarjanja. Kot pravi Kunst, citiramo: »Projekt je v bistvu izvedbeni čas, ki pa nas neprestano, s svojimi obljubami v prihodnosti zavaja, da je vse, kar v projektu počnemo, prostočasna izkušnja, kjer zaobljubo v prihodnosti eksperimentiramo s svojim življenjem in družbenostjo.« Konec citata. Projekt projicira sedanjost v prihodnost, s tem, da vedno deluje na upanju, da bo transformiral prihodnost.

Tjaša je združila prihodnost in pričakovano sedanjost. Transformirala je ni. To bi bilo morda utopično, ampak ravno to je izvrstnost Tjašinega eksperimenta. Pri projektih izgine umetniška in ustvarjalna gesta avtorja in se premesti na množico organizacijskih, evalvacijskih in menedžerskih procesov, ki diktirajo uspešnost projekta. Uspešen projekt naj bi bil tisti, ki iz sedanjosti uspešno projicira prihodnost. In Tjašin projekt je nedvoumno dosegel ravno to in tako razgalil vso absurdnost sodobnega načina ustvarjanja, kjer je pomembno vse prej kot ustvarjeno. Kjer je vse, kar ostane, dokumentacija, ki jo opravi neka višja birokratska instanca.

Sedanjost žrtvujemo v imenu prihodnosti, ki nikdar zares ne pride. Ampak občinstvo, ki je prišlo pogledat razstavo Nič od tega, je gledalo sebe, kako pričakuje razstavo. Prihodnost, sedanjost in preteklost, ki smo jo takrat dojemali le kot anticipacijo prihodnosti, so se za tiste štiri ure zlile v eno.

Projekt s podobnim rezultatom, dasiravno verjetno nenamerno, se je zgodil kakšen dan prej v Galeriji Vžigalica. Projekt Hildegard je združil sedem slovenskih in štiri nemške umetnike, ki naj bi skupaj ustvarili razstavo. Prej so kakšen teden sestankovali in se pripravljali. Mediji so precej pisali o tem, kakšen presežek bo naredil ta ogromen mednarodni umetniški potencial. Na razstavi pa spet presenečenje. Trije prostori od štirih so bili skoraj popolnoma prazni.

V prvem prostoru le kratek manifest s sklepno mislijo: »V likovni umetnosti materializacija ni nujno potrebna za to, da bi umetniško delo obstajalo.« V enem prostoru je le projekcija enajstih praznih stolov, v kotu zadnje sobe pa so dejansko natrpana umetniška dela, kot da so skladiščena v depoju. Ni jasno, ali so od začetka ciljali na tak rezultat ali pa je konceptualni naravi razstave botroval kak zaplet, ki se velikokrat zgodi v skupinskem delu. Ampak to niti ni pomembno.

Natrpana dela v zadnji sobi so zelo pomenljiva. Na eni strani da fizični material alibi konceptualno močni izjavi v ostalih skoraj praznih prostorih. Fizična umetniška dela so v bistvu najbolj abstrakten del razstave. Sama po sebi so le rekviziti, ki posredno dajejo pomen in vrednost življenjepisom posameznikov, ki životarijo od projekta do projekta. Projekti, ki imajo praktično vrednost le zato, ker omogočajo naslednje.

Čisto naključno je projekt Hildegard načel podobno vprašanje kot razstava v Alkatrazu. Vprašanje, ki je eno bistvenih vprašanj našega časa, vprašanje odnosa med projektom in delom. Med nematerialnim in materialnim. Oba projekta ne nudita nekega odgovora. Morda je za to še prezgodaj. A bistveno je, da ga postavljata iz pravega mesta.

* Na naslovni fotografiji: Tjaša Pogačar Podgornik med delom za razstavo