Fascinacija s kovinskimi cevmi, motorji in njihovimi osmi je dobila svoj institucionalni okvir, ko se je Dina Rončević, takrat študentka novih medijev, prekvalificirala v avtomehaničarko. Pravzaprav se je njeno diplomsko delo Stuck squeeze bang blow na Akademiji likovnih umetnosti navezovalo na obiskovanje in končevanje Srednje elektrotehnične šole 2009. leta. Navkljub očitnim razlikam in nelagodnim situacijam, do katerih je prihajalo, ker je bila znanja željna amaterka, poleg tega pa še ženska, je Dina dosegla poklic avtomehaničarke. In če neobičajen podvig deluje kot umetniški projekt, ki bi se lahko končal s pridobitvijo certifikata, je s tem začela novo poglavje delovanja. Poleg dekonstruiranja družbenih vlog so umetnico okupirale praktične možnosti novo osvojenega znanja s področja mehanike.

Kot lanska dobitnica nagrade Radoslava Putarja, ekvivalenta nagrade OHO za mlade umetnike/umetnice, je Dina Rončević preživela šest tednov v New Yorku, v začetku meseca septembra pa so ji priredili samostojno razstavo v Zagrebu. V organizaciji Inštituta za sodobne umetnosti je umetnica z razstavo Ko sistem ne funkcionira, so odnosi pomembni predstavila deli Tako vroča voda, da peče, 2013 in Ko sistem ne funkcionira, so odnosi pomembni, 2014.

Na razstavi je ustekleničeno žganje rakije, t. i. Furačkovača razstavljena nasproti Milice, neobičajnega trikolesnega vozila s pogonom na motorno žago. Ob DIY-vozilu je prikazan video proces sestavljanja, pri katerem so poleg umetnice sodelovali še Antun Maloseja, Dina Karadžić in Lidija Janković. Delo Tako vroča voda, da peče s tem kaže na enako pomembnost procesa nastanka vozila kot tudi galerijske reprezentacije. Izvedba se dogaja drugje, v galeriji pa je prikazana samo kot dokumentacija. To delo je nastalo za lanski Oktobrski salon, kjer je bila omogočena testna vožnja. Ob oblaku dima se Milica podi in včasih trdoglavo odklanja sodelovanje. Torej, ne govorimo samo o predstavitvi brezhibnih mehaničnih veščin, ampak o rezultatu procesa učenja, ki je razumljen kot vzajemno prenašanje veščin, pri tem pa pušča prostor tudi za napake. To, kar deluje v okviru avtomehanike kot oblika improvizacije, v umetniškem smislu postane zanimivo ravno zavoljo tega, ker zakoni mehanike niso v ospredju procesa, ampak zakoni sodelovanja.

Problem spola je izpostavljen tudi v delu Ko sistem ne funkcionira, so odnosi pomembni, ki vključuje proces kuhanja rakije, avdio delo in ustekleničenje rakije. Dinina prijateljica Ivana Furač je v galeriji inštalirala družinsko nasledstvo, kotel za žganjekuho in s pomočjo umetnice skuhala sijajno slivovko. Dekleti sta izbrali slivovko, ker je ta aktivnost tradicionalno izvajana s strani moških, prenaša pa se iz roda v rod, pri čemer so ženske praviloma izključene. To je tudi eden od razlogov, zakaj sta dekleti kuhali slivovko in jo poimenovali po gospodični, ki jo je pripravila – Furačkovača. Proces kuhe je bil prikrit javnosti, saj se je odvil par dni pred uradno otvoritvijo, a so zainteresirani bili povabljeni, da se pridružijo ob pecivu in druženju v času uradnih ur galerije.

Zaradi organiziranja žganjekuhe v prostorih galerije Ko sistem ne funkcionira, so odnosi pomembni malo spominja na delo Rirkrita Tiravanije, ki je v prostorih newyorške galerije leta 1992 izvedel javno kuhinjo s pripravo in postrežbo riža in curryja obiskovalcem. Pri tem so ga zanimali odnosi, ki nastajajo med obiskovalci, kot tudi izpostavljanje novonastale procesualnosti. Razmišljajoč o reprezentaciji, posebej izpostavljanju medčloveških odnosov, mogoče najzanimivejši primer predstavlja Razstava žensk in moških, ki jo je koncipiral Želimir Koščević leta 1970 v galeriji Študentskega centra, kjer so bili obiskovalci/obiskovalke edini eksponati. Vendar moramo vedeti, da je Tiravanijino delo za Nicholasa Bourriauda [nikolasa borjoja] par exellence primer relacijske estetike. S tem pojmom Bourriaud označi umetniške prakse, ki za teoretsko in praktično podlago jemljejo ljudske odnose in njihov družbeni kontekst, ne pa neodvisen in privaten prostor.

Toda delo Dine Rončević nikakor ne spada v isti predal relacijske estetike, saj je ne zanima reprezentacija odnosov znotraj galerije, njeno delo pa ni izključno procesualno, niti ne vključuje sodelovanje občinstva. Obiskovalci niso poklicani kot akterji, ampak kot aktivni opazovalci pri procesu nastanka rakije ali kot soudeleženci v ekonomsko-umetniškem sistemu, če se odločijo kupiti ustekleničeno Furačkovačo. Za razumevanje dela je ključna avdio pripoved, ki daje razstavljenim instrumentom za žganjekuho zvočno kuliso.

Dina Rončević tako subtilno in duhovito prikaže splet osebnih odnosov in okoliščin vezanih na pitje rakije. Močno žganje kot rdeča nit veže pripoved zgodnjih spominov iz otroštva, družinskih zgodb, travm in nepričakovanih izhodov. Nazadnje so odnosi, o katerih spregovori Dina Rončević, odnosi, ki se dogajajo drugje, med bližnjimi in ljudmi, za katere ji je mar, ne samo v družini, ampak tudi med neznanci. Govoreč o rakiji, umetnica spregovori o lastni identiteti, ne samo družinski, ampak identiteti migrantskega subjekta, ki ga je osvetlila s svojo selitvijo v Amsterdam. Zgodba o rakiji očitno pušča na strani razlike v odnosih moči in drugih oblik strukturnih neenakosti, pri čemer pozicija migrantskega subjekta dela točno te razlike boleče očitne.

 

Besedila je napisala Irena Borić, prevedel Simon Žlahtič.